V prispevku je obravnavan problem nastajanja ciklov v umetniških delih Ivana Cankarja; zgled sta dve knjigi, ki združujeta kratko prozo iz zadnjega, ljubljanskega obdobja Cankarjeva ustvarjanja: Moja njiva in Podobe iz sanj. Težišče obravnave predstavljata kompozicijski zgradbi obeh del in soodnosnost njunih delov. Ob analizi knjige kratke proze Moja njiva lahko govorimo o novem "konstruktivnem principu" (J. Tinjanov) ali konstruktivnem mehanizmu umetnostne semantizacije v Cankarjevih delih. Posamezne zbirke (cikle) novel in povesti, ki so za pisatelja že postale tradicionalne, nadomešča knjiga, ki po načelu montažne kompozicije združuje več ciklov, od katerih ima vsak svojo lastno ciklično dominanto. Zbirke, združene pod enim naslovom, predstavljajo novo raven medsebojnega povezovanja: notranje ciklične povezave ne zadoščajo več, zato je nujna izpostavitev skupne, združujoče idejne dominante. To postane del svojevrstnega določanja ustvarjalnega rezultata na meji med dvema obdobjema, med dunajskim in ljubljanskim; v ciklih, ki sestavljajo knjigo, odmevajo predhodna dela, in na podlagi tega se gradijo obsežneje ciklične verige. Poleg tega nova žanrska oblika zahteva od bralca, da vzpostavi nove asociacijske povezave, ter s tem spodbuja njegovo ustvarjalnost. Avtor se nujnosti tega procesa zaveda, zato napiše Uvod, ki pojasnjuje ustvarjalno idejo ter tako ustrezno usmerja bralčevo misel. V kasnejših Cankarjevih delih, ki jih opredeljuje ciklična zgradba, se ohrani težnja po večji združujoči obliki - knjigi. Podobe iz sanj so popolnoma nov pojav; v tem delu pojem "cikel" ne more zajeti vseh specifik, ki se pojavijo pri združevanju in povezovanju raznovrstnih del kratke proze (novel in povesti, simboličnih novel in pesmi v prozi, ki so napisane že v duhu ekspresionizma) v celoto. To je resnično "knjiga", nekaj vmesnega med novih fragmentarnim (novelističnim) romanom in ciklom. Z drugimi besedami, pred nami je eden od žanrskih rezultatov procesa ciklizacije iz prve polovice 20. stoletja. Gre za fenomen, ki je nastal v trenutku, ko ciklične povezave ne zadostujejo več, roman pa ni več obvezen.
|
