Magistrsko delo raziskuje vlogo govorčevega narečja pri tvorbi zlogotvornih soglasnikov v drugem oziroma tujem jeziku ter vpliv vrste soglasnika in pogostnosti besed na zlogotvornost soglasnikov. Zlogotvorne soglasnike in učinke jezikovnega prenosa na zlogovno zgradbo obravnava v okviru vezalne fonologije.
V empirični študiji so sodelovali materni govorci različnih slovenskih narečij. Ti so bili posneti pri izgovarjanju angleških besed, ki lahko vsebujejo zlogotvorne soglasnike, in razvrščeni v dve skupini glede na to, ali njihovo materno narečje zlogotvorne soglasnike pozna (kot velja za govorce štajerske, panonske in rovtarske narečne skupine) ali ne (kot pri govorcih, ki pripadajo gorenjski, dolenjski, koroški in primorski narečni skupini). Posnetki so bili nato analizirani v programu Praat. Rezultati so potrdili, da govorci, ki v svojem maternem narečju poznajo zlogotvorne soglasnike, te v angleščini tvorijo pogosteje kot tisti, ki jih ne, kar delo pripisuje vplivu fonotaktike maternega jezika. Razlika med skupinama je bila očitna tudi, ko so prvi govorci namesto zlogotvornega soglasnika besedo izgovorili s polglasnikom; ta je bil v povprečju bistveno krajši od polglasnika drugih govorcev. Dalje je bilo ugotovljeno, da je /l̩/ pogostejši kot /n̩/ ali /m̩/, med zadnjima dvema soglasnikoma pa ni bilo opaziti izrazite razlike. Izkazalo se je tudi, da pogostnost besede ni vplivala na zlogotvornost soglasnika.
Ugotovitve dopolnjujejo obstoječe raziskave tako, da pokažejo, da govorčev materni jezik vpliva na zlogotvornost soglasnikov v tujem jeziku. Delo se zaveda, da je tema zapletena in večplastna, zato poda nekaj predlogov za raziskovanje vprašanj, ki so ostala odprta (kot je na primer smer širjenja zlogotvornih soglasnikov v slovenščini).
|