Za obdobje med svetovnima vojnama ni posebej značilna razvojno in kvalitetno progresivna realizacija slovenske kratke pripovedne proze. Postavljene so bile le podlage za njeno modernizacijo. Slovenska kratka proza dvajsetih in tridesetih let je še vedno opazno navezana na realistično prozo Stritarja, Jurčiča in Tavčarja. Niti dela I. Preglja in F. Bevka, kjer je več religiozno-mistične kot ekspresionistične interpretacije nagonskih reakcij protagonistov, niti dela socialnih realistov P. Voranca in M. Kranjca - razen redkih antologijskih stvaritev - ne izstopajo iz realističnega okvira in ne dosegajo pripovednega mojstrstva I. Cankarja. O inovacijah v pripovednem postopku ter slogu lahko začnemo govoriti ob izidu novih proznih del J. Kozaka (Celica) in tistih, ki jih je vgradil v knjigo Maske (1940). Esejizacija kratke proze postane podlaga poznejše modernizacije slovenske proze. Rezultat takega razvojnega procesa je viden tudi pri V. Bartolu, C. Kosmaču, F. Kozaku, S. Majcnu in drugih.
|
