Razprava v razdobju tridesetih let, ki sovpadajo tudi z obstojem Gledališča Glej razišče oblikovanje in preoblikovanje nehierarhičnih gledaliških skupnosti oziroma - z besedami enega od ustanoviteljev Gledališča Glej Dušana Jovanovića - gledaliških plemen. Na podlagi preteklih in sodobnih primerov bomo poskušali izrisati zemljevid tistih praks ustvarjanja avtorskega gledališča, ki jih Badiou poimenuje splošna nihanja. "Resnično gledališče vsak nastop, vsako igralčevo gesto spremeni v splošno nihanje, v katerem so dovoljene razlike brez osnove. Gledalec se mora odločiti, ali se prepusti tej praznini in sodeluje v neskončnem postopku. Ni pozvan k užitku [...], pač pa k razmišljanju" (Rhapsody 91, 92). Poskušali bomo poiskati odgovore na naslednja vprašanja: kako je slovenska eksperimentalna in nevladna gledališka scena (kot reakcijo na hierarhične strukture repertoarnih gledališč) ustvarila različne moduse nehierarhije v okvirih performansov, umetniških vodenj gledališč in oblikovanj začasnih skupnosti z emancipiranimi gledalci; katere modele je ta scena uporabljala in katere uporablja danes za razvoj lastne logike avtorskih in skupnostnih gledaliških taktik; in nazadnje, koliko so ta različna umetniška skupnostna plemena spreminjala in še spreminjajo gledališko krajino v Sloveniji, Jugoslaviji in drugod?
|