Avtor z zunanjega vidika predstavi rusko dramo 19. stoletja: na ta način lahko nacionalni dramski kanon beremo s stališča lastnih konvencij, tj. nekanonično, in ga lahko obravnavamo tudi glede na opazovano kulturo (bolgarsko, slovensko itd.). Osrednja teza raziskave je, da izvira ruski dramski kanon 19. stoletja iz identifikacijske in problematične zgodbe, ki se kaže v besedilih, ki predstavljajo različne stopnje racionalizacije in transformacije zgodbe. Ta besedila, ki jih uprizarjajo v gledališču, predstavljajo narodni repertoar. Kljub temu pa se pojavlja naslednje ključno vprašanje: kaj je privedlo do tega, da se je vpliv avtorjev dramskega kanona v Rusiji in kasneje tudi v ZDA, Kanadi in zahodnoevropskih državah postopoma zmanjševal v taki meri, da je na koncu ostalo eno samo ime – Čehov? Kje lahko najdemo odgovor? In ali lahko za vmesno orientacijo uporabimo slovansko, nerusko recepcijo ruskega kanona?
|