Ta članek preučuje koncept akademske avtonomije znotraj ‘jugoslovanskega modela’ visokega šolstva kot perifernega sistema, za katerega je značilna eklektična mešanica elementov iz različnih sistemov, kar je med njegovim razvojem povzročalo mutacije z edinstvenimi značilnostmi. Do zdaj premalo raziskana zgodovina tega modela visokega šolstva nikakor ni bila enotna ali linearna; zaradi njene kompleksnosti je poudarek tukaj omejen na primer Slovenije, kljub temu pa upošteva širši kontekst. Poudarek je na razumevanju, zakonodajnem urejanju in na (ne)uresničevanju akademske avtonomije, kot je bila artikulirana med letoma 1945 in 1991. Koncept je podedovan iz preteklosti, nikoli ni bil uporabljen v zakonodaji federativne socialistične Jugoslavije, je pa bil uporabljen v političnih in javnih razpravah. Naša analiza povezuje te razprave s hitro spreminjajočo se visokošolsko zakonodajo in širšim družbenopolitičnim kontekstom. Čeprav je ‘jugoslovanski model’ izginuli model visokega šolstva, so njegovi sledovi in pepel, vključno s starimi protislovji in z dilemami, deloma še vedno prisotni v visokošolskih sistemih samostojnih držav, nastalih na ozemlju nekdanje federacije. Načelo, da je poznavanje preteklosti ključ do razumevanja sedanjosti in približevanja prihodnosti, se potrjuje tudi v tem primeru.
|
