Raziskovalno področje pričujoče študije so nosljive tehnologije v kostumografiji. Raziskava se osredotoča na scenografski in dramaturški potencial elektronskih kostumov. Praktična študija zajema več področij: teoretičen okvir, metodologijo, oblikovanje, empirične rezultate ter opis in razčlembo izkušenj udeležencev. Raziskava temelji na različnih teorijah: teoriji performativnosti, fenomenologiji, novem materializmu in oblikovanju interakcij. Posebna pozornost je namenjena scenografskim, interaktivnim in več čutnim vidikom kostumografije kot načinom za ustvarjanja pomenov. Raziskovalec je na podlagi pregleda obstoječih nosljivih tehnologij zasnoval in izdelal serijo prototipov kostumov s pomočjo nizkocenovne elektronike in odprtokodnega programiranja. Kostumi oblikovno niso bili vezani na tekst ali lik. Nato je razvil delavnico in predstavo, kjer je prototipe preizkusil z izvajalci, dramaturgi, režiserji in drugimi oblikovalci, z namenom da bi pridobil njihove različne uvide, tako v vlogi nosilcev kot opazovalcev kostumov.
S triangulacijsko raziskovalno metodo je bilo pojasnjeno, kako uporaba tehnologije in inovativnih dramaturških pristopov v kostumografiji spreminja dojemanje tega, kaj je kostum, kako tehnologija vpliva na odnos kostuma do scenografije, izvajalcev in gledalcev ter kako lahko tehnologija, vgrajena v kostum oplemeniti delo kostumografov v prihodnosti. Ta raziskava vzpostavlja nove povezave med scenografijo, kostumom in tehnologijo, vodi eksperimentalno delo na neobičajen način, zajema interdisciplinarne dokaze in razvija ustvarjalne izobraževalne procese. Njen cilj je ustvariti ugotovitve s praktičnimi in didaktičnimi učinki, ki bi lahko bile koristne za skupnost profesionalnih kostumografov.
Elektronski kostumi se lahko opredelijo kot podtip gledaliških kostumov. Z integracijo elektronskih komponent, kot so senzorji in aktuatorji, pridobijo senzorične, preobrazbene in dobesedno performativne lastnosti. Tokokrogi in programiranje spremenijo elektronske kostume v časovno-prostorske dogodke, ki se v uprizoritvi manifestirajo ne le kot estetske oblike, ampak tudi skozi dramaturške procese. Elektronika in programska oprema omogočata povezovanje in interakcijo z drugimi elementi odrske postavitve, kot so svetloba, zvok, prostor, čas, telesa izvajalcev na odru in telesa gledalcev. Za izvajalce in gledalce zagotavljajo dodatno raven senzorične angažiranosti tako, da ustvarjajo imerzivno okolje, ki ga je mogoče doživeti fizično in visceralno.
Elektronski kostumi vplivajo na to, kako zaznavamo, čutimo ali razmišljamo. Pomembno prispevajo k ustvarjanju likov, pomenov, prostorov, situacij in ključnih trenutkov. Elektronski kostumi lahko spremenijo svoj fizični izgled ali preklapljajo med različnimi funkcijami in ne/materialnostmi. Brezžično lahko komunicirajo z drugimi elementi, povezanimi v isto lokalno omrežje ali prek interneta. Človeški ali nečloveški akterji jih lahko fizično ali na daljavo nadzorujejo in upravljajo enako kot druge scenske elemente.
Oblikovalske omejitve elektronskih kostumov so parametri za manipulacijo elektronskega kostuma kot vmesnika, ki določajo, kako se le-ti aktivirajo in kako sodelujejo z izvajalcem, okoljem in občinstvom. Ta disertacija potrjuje, da elektronski kostumi ponujajo večjo izraznost, globljo imerzivnost in močnejši senzorični učinek na občinstvo kot pa konvencionalni kostumi. Aktivno sodelovanje izvajalcev in/ali občinstva pri nadzoru kostumov vodi v nelinearno dramaturgijo in nepredvidljivost uprizoritve. Kostumografsko razmišljanje v smislu trajektorij je ustvarjalna strategija, ki zagotavlja koherentno dramaturgijo kostumske izkušnje.
V dispoziciji je bil primer 'svetlobnih kostumov' uporabljen kot sredstvo za razvoj praktičnega pristopa. Ta primer prikazuje do katere mere lahko celotna predstava temelji na kostumu in kako lahko elektroniko uporabimo za raziskovanje zaznave kostuma. Utelešena svetloba, ki se premika v sozvočju z izvajalci, nenehno priteguje pozornost na kostume in omogoča občinstvu, da zazna vse, kar se dogaja skozi oči in telesa izvajalcev. Svetlobni kostumi odsevajo njune notranje misli in občutke ter spreminjajo okolje. Svetloba, ki jo nastopajoča oddajata, potopi izvajalce, prostor in občinstvo v raznolike afektivne atmosfere. Kostumi lahko brez pomoči fiksne razsvetljave, zidnih vtičnic ali svetlobnih tehnikov brezžično komunicirajo z drugimi kostumi in scenskimi elementi ter tvorijo scenografijo, ki se obnaša kot roj.
Izsledki raziskave kažejo, da so izvajalci in interaktivni sistemi lahko enakopravni partnerji. Nosljiva elektronika omogoča izvajalcema razvoj novih koreografskih spretnosti in povečanje njune izraznosti. Daje jima sposobnost spreminjanja videza kostuma po lastni volji in v realnem času. Svetlobni kostumi popeljejo gledalce na doživljajsko potovanje. Obogatijo njihovo razumevanje tehnike izvajalcev, povečajo njihovo zavedanje lastnih teles in sprožijo njihov haptični vid in kinestetično empatijo. Elektronika in prototipiranje ponujata kostumografu napredna orodja za ustvarjanje pomena in možnost prekinitve s konvencionalno gledališko hierarhijo tako, da mu omogočata pletenje mreže novih odnosov med različnimi oprijemljivimi in neoprijemljivimi gledališkimi elementi kot so telo, kostum, gibanje, svetloba, zvok, prostor in čas. Pričujoča dispozicija potrjuje, da oblikovanje kostumov kot zaporedje dejanj, vtisov in afektov ponuja nov pristop h kostumografski dramaturgiji.
|