V doktorskem delu je predstavljeno iskanje nastanka para dvojno nabitih Higgsovih bozonov (\(H^{\pm \pm}\)), izmed katerih vsak razpade na par neposrednih, izoliranih in visokoenergijskih leptonov z enakim električnim nabojem. V analizi so uporabljeni podatki, zabeleženi z detektorjem ATLAS med drugim obratovalnim ciklom (Run 2) velikega hadronskega trkalnika (LHC), kar ustreza integrirani luminoznosti 139 fb\(^{-1}\). Zajeti so bili med trki protonov pri težiščni energiji 13 TeV. Analiza se osredotoča na razpade delca (\(H^{\pm \pm}\)) v par leptonov z enakim nabojem, \(H^{\pm \pm} \rightarrow \ell^{\pm} \ell^{\prime \pm}\), pri čemer je \(\ell, \ell^{\prime} = e, \mu, \tau\). Posebej so obravnavana končna stanja z dvema, tremi in štirimi leptoni, vendar so upoštevana le ta, ki vključujejo elektrone ali mione. Statistična obdelava podatkov ne kaže znatnih odstopanj od napovedi Standardnega modela. Ob predpostavki, da so razvejitvena razmerja v vsa možna leptonska končna stanja enaka, \(\mathcal{B}(H^{\pm \pm} \rightarrow e^{\pm} e^{\pm} / e^{\pm} \mu^{\pm} / \mu^{\pm} \mu^{\pm} / e^{\pm} \tau^{\pm} / \mu^{\pm} \tau^{\pm} / \tau^{\pm} \tau^{\pm}) = 1/6\), so izpeljane ustrezne zgornje meje produkcijskih sipalnih presekov dvojno nabitih Higgsovih bozonov kot funkcija njihove mase \(m_{H^{\pm \pm}}\), pri stopnji zaupanja 95 %. Meje, ki so najstrožje, kar jih je doslej objavila kolaboracija ATLAS, so določene za gugalnični mehanizem tipa II znotraj levo-desno simetričnega modela. Poleg tega je to delo prvi neposredni preizkus modela Zee-Babu na LHC.
|