Varstvo narave v kmetijskih ekosistemih pogosto temelji na primernih kmetijskih praksah, ki se morajo izvajati na velikih površinah in morajo biti učinkovito usklajene na krajinski ravni. Naprednejši pristopi politik k prostorskemu usklajevanju zato pogosto zahtevajo sodelovanje med kmetijskimi gospodarstvi. S kvantitativno analizo 521 anket in kvalitativno tematsko analizo 123 intervjujev na območjih Natura 2000 v Halozah in na Krasu v Sloveniji smo raziskali preference kmetovalcev do skupinskega bonusa, ki bi lahko spodbudil večje vključevanje v ukrepe za ohranjanje travišč. Kot ključne ovire za sodelovanje med kmeti v okviru kmetijsko-okoljske politike smo prepoznali opuščanje kmetovanja, nizek interes za kmetijsko-okoljske ukrepe in spremembe družbenih odnosov, kot sta individualizacija kmetovanja in nezaupanje med akterji.
|
