Kronična limfocitna levkemija (KLL) je bolezen kopičenja malignih, na videz zrelih monoklonskih B-limfocitov v krvi, kostnem mozgu in limfnem tkivu. Pojavnost KLL je v Sloveniji med najvišjimi v Evropi, ob trenutnih demografskih spremembah pa pričakujemo, da se bo breme bolezni v prihodnje še povečevalo. V zadnjem desetletju so v klinično uporabo pri KLL vpeljali vrsto majhnih tarčnih molekul. Kljub izjemnemu kliničnemu uspehu zaviralcev signalne poti B-celičnega receptorja (BCR) (ibrutinib, akalabrutinib, idelalizib in duvelizib) in antagonista Bcl-2 (venetoklaks) sedaj opažamo pereče pomanjkljivosti teh zdravil, vključno z visokimi stopnjami prekinitev zdravljenja, resnimi neželenimi učinki in neizogibnim pojavov odpornosti. Glavni namen našega dela je bil nasloviti neizpolnjeno klinično potrebo po izboljšanju zdravljenja bolnikov s KLL, pri čemer smo se osredotočili na vlogo proteasoma (cP), imunoproteasoma (iP) in avtofagije pri zdravljenju KLL. Odkrili smo, da različni zaviralci cP/iP zavirajo preživetveno signalno pot NFκB in sprožijo apoptotično celično smrt neodvisno od genetskega ozadja tudi v neobčutljivih celicah KLL, ki nosijo napovedno neugodne del(11q), del(17p) in nemutirani IGHV. Ti zaviralci (n=11) so selektivno citotoksični za maligne celice KLL v nizkih nanomolarnih koncentracijah, pri čemer smo podrobno raziskali zaviralec cP karfilzomib (EC50, 48h 2 nM) in zaviralec iP ONX-0914 (EC50, 48h 10 nM). S tarčnimi zdravili sta delovala sinergistično citotoksično z zaviranjem preživetvenih poti BCR in NFκB, kar je vodilo v sinergistično proženje apoptoze. Poleg tega so zaviralci cP/iP pokazali izjemno aktivnost pri premagovanju odpornosti tako pri novo vzpostavljenih odpornih klonih KLL kot pri ex-vivo identificiranih na tarčna zdravila neobčutljivih celicah bolnikov s KLL. Odkrili smo molekularno ozadje odpornosti na venetoklaks, vključno s citoprotektivnimi učinki IFNγ, ki inducira nastanek iP, in spremenjenimi apoptotičnimi potmi (znižano izražanje Bak in Bax, povečano izražanje p-Bcl-2). ONX-0914 je uspešno zavrl citoprotektivne učinke IFNγ in izkoreninil odpornost klona KLL na venetoklaks. Pri raziskovanju vloge avtofagije pri KLL smo ugotovili, da tarčna zdravila aktivirajo avtofagijo preko signalnih poti BTK/Akt, AMPK/ULK1/Beclin-1 in PI3K/Akt. Zaviranje avtofagije z delovanjem na AMPK (dorzomorfin, EC50, 48 h 4,6 µM), ULK1/2 (MRT68921, EC50, 48 h 2,1 µM), VPS34 (VPS34-IN1, EC50, 48 h 7,9 µM) in na tvorbo avtolizosomov (klorokin, EC50, 48 h 13,6 µM) sproži apoptozo neodvisno od genetskega ozadja v celicah KLL, ki nosijo napovedno neugodne del(11q), del(17p) in nemutirani IGHV. Aktivacija avtofagije ni bila citotoksična za celice KLL, kar pomeni, da ima avtofagija preživetveni pomen pri KLL. Novo vzpostavljeni na tarčna zdravila odporni kloni KLL so prekomerno izražali več proteinov avtofagije. Zaviralci avtofagije so premostili to odpornost in delovali sinergistično citotoksično s tarčnimi zdravili proti neobčutljivim celicam KLL. Več proteinov avtofagije je bilo prekomerno izraženih v celicah KLL v primerjavi z zdravimi kontrolami, kar je tudi razlog selektivne citotoksičnosti zaviralcev avtofagije na celice KLL. Ravni p62/SQSTM1 so bile višje pri bolnikih z nemutiranim IGHV, kar povezuje p62/SQSTM1 z neugodno napovedjo poteka bolezni. Če povzamemo, v doktorski disertaciji smo razjasnili vlogo cP, iP in avtofagije pri zdravljenju KLL in predstavili trdno utemeljitev za uporabo zaviralcev cP, iP in avtofagije pri zdravljenju bolnikov s ponovljeno/neodzivno KLL.
|