Sistematični pregled vpliva zdravil, ki vplivajo na želodčno kislino, na učinkovitost sistemskega zdravljenja raka

Amon, Klavdija (avtor), Knez, Lea (mentor), Čebron Lipovec, Nanča (komentor)

Zdravila, ki vplivajo na želodčno kislino (tj. zaviralci protonske črpalke, zaviralci histaminskih receptorjev H2, antacidi), so ena najpogosteje predpisanih in uporabljenih zdravil v zahodnih državah. Ta zdravila vstopajo v farmakokinetične in farmakodinamične interakcije z drugimi zdravili, ki so lahko še posebej pomembne pri zdravilih z ozkim terapevtskim oknom, kot so zdravila za sistemsko zdravljenje raka. V sistematičnem pregledu smo popisali raziskave, ki so proučevale povezavo med uporabo zdravil z vplivom na želodčno kislino in izidi sistemskega zdravljenja raka pri bolnikih z napredovalimi solidnimi raki. Pregled smo izvedli po protokolu za sistematične pregledne članke (PRISMA). Na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev smo v pregled vključili 48 analiz, v katerih so se bolniki zdravili z imunoterapijo (19 analiz), tarčnimi zdravili (18 analiz) in kemoterapijo (11 analiz). Iz analiz smo izpisali nekatere splošne podatke in rezultate o učinkovitosti zdravljenja, izražene kot celokupno preživetje, preživetje brez napredovanja bolezni in objektivni odgovor na zdravljenje. Večina analiz so bile retrospektivne opazovalne analize (31/48, 65 %), največ jih je vključevalo bolnike z nedrobnoceličnim pljučnim rakom (18/48, 38 %). Med preučevanimi zdravili, ki vplivajo na želodčno kislino, so prevladovali zaviralci protonske črpalke (33/48, 69 %), sočasno zdravljenje pa je bilo med raziskavami zelo različno definirano, kar je otežilo primerjavo. Zdravila, ki vplivajo na želodčno kislino, so bila najpogosteje povezana s slabšimi izidi zdravljenja z zaviralci imunskih kontrolnih točk, in sicer s krajšim celokupnim preživetjem (9/17, 53 %), časom do napredovanja bolezni (8/16, 50 %) ter slabšim odgovorom na zdravljenje (5/11, 45 %). Sočasno zdravljenje z zdravili z vplivom na želodčno kislino je bilo povezano tudi s slabšimi izidi zdravljenja s tarčnimi zdravili v nekaterih analizah, in sicer s krajšim celokupnim preživetjem v slabi polovici analiz (4/9, 44 %), v vseh teh 4 analizah so bolniki prejemali različne zaviralce tirozinskih kinaz. V analizah, ki so vključevale citostatike, so bili rezultati najbolj raznoliki. V polovici analiz (2/4, 50 %), ki so v shemi zdravljenja poleg ostalih zdravil vključevale tudi kapecitabin kot edini preučevani peroralni citostatik, so pacienti imeli slabše izide učinkovitosti zdravljenja. Sočasno jemanje zdravil, ki vplivajo na želodčno kislino, lahko pomembno poslabša izide nekaterih sistemskih zdravljenj raka. Ti rezultati opozarjajo na nujnost skrbnega premisleka morebitnih tveganj in koristi ob uvedbi novih zdravil, četudi imajo ugoden profil neželenih učinkov kot zdravila, ki vplivajo na želodčno kislino.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: zaviralci protonske črpalke, zaviralci histaminskih receptorjev H2, sistemsko zdravljenje raka, interakcije med zdravili, učinkovitost zdravljenja
• Vrsta gradiva: Magistrsko delo/naloga
• Organizacija: FFA - Fakulteta za farmacijo
• Leto izida: 2023
• PID: 20.500.12556/RUL-151190
• Datum objave v RUL: 30.09.2023

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik
• Naslov: Systematic review of the impact of antiacid drugs on the effectiveness of systemic cancer treatment

Izvleček

Antiacid medicines (i.e., proton pump inhibitors, H2 histamine receptor blockers, antacids) are among the most commonly prescribed and used ones. These medicines are involved in pharmacokinetic and pharmacodynamic drug-drug interactions, which is especially important in the case of drugs with a narrow therapeutic window, such as systemic cancer treatments. This systematic review summarizes studies that investigated the association between the use of antiacids and outcomes of systemic cancer treatment in patients with advanced solid tumours. The review was conducted according to the PRISMA guideline for systematic reviews. Based on inclusion and exclusion criteria, 48 analyses were included, involving patients treated with immunotherapy (19 analyses), targeted therapies (18 analyses), and chemotherapy (11 analyses). General data and effectiveness outcomes, namely overall survival, progression-free survival and objective response rate, were collected. Most of the included analyses were retrospective observational analyses (31/48, 65 %), with most involving patients with non-small cell lung cancer (18/48, 38 %). Among the investigated anti-acids, proton pump inhibitors predominated (33/48, 69 %), and definitions of concurrent treatment varied widely, making comparisons between findings challenging. Antiacids were most prominently associated with worse outcomes in the case of treatment with immune checkpoint inhibitors, specifically with shorter overall survival (9/17, 53 %), shorter time to disease progression (8/16, 50 %), and poorer objective response rates (5/11, 45 %). Concurrent treatment with antiacids was also associated with poorer outcomes in targeted therapy in some analyses, particularly with shorter overall survival in nearly half of cases (4/9, 44 %), in all of these 4 analyses patients received different tyrosine kinase inhibitors. Analyses involving cytostatics yielded the most diverse results. In half of the analyses (2/4, 50 %) that included capecitabine as the only oral cytostatic agent alongside other cytostatics, patients had poorer outcomes. Concurrent treatment with anti-acids may worsen outcomes of certain systemic cancer treatments. These results demand the careful evaluation of the potential risks and benefits of introducing a new drug, even in those with a favourable toxicity profile as in the case of antiacid medicines.

• Ključne besede: proton pump inhibitors, histamine H2 receptor blockers, systemic cancer treatment, drug-drug interactions, treatment effectiveness