izpis_h1_title_alt

Razvoj in vrednotenje polimernih nano-cepiv za imunsko modulacijo tumorskega mikrookolja
ID Klemenčič Pocajt, Tjaša (Avtor), ID Bratkovič, Tomaž (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu, ID Fialho Florindo Roque Ferreira, Helena Isabel (Komentor)

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,67 MB)
MD5: 5B8522D43FEE2C425479786A18FD0FA0

Izvleček
Imunski sistem je odgovoren za ohranjanje zdravja, saj omogoča zoperstavljanje patogenom in odkrivanja lastnih spremenjenih celic. Ko se spremenjene celice nekontrolirano delijo in širijo, se lahko razvije rak. Eden najbolj agresivnih rakov je rak trebušne slinavke, najpogostejša oblika pa duktalni adenokarcinom (PDAC), ki v večini nastane zaradi kopičenja mutacij gena KRAS. Nizka imunogenost in odporno tumorsko mikrookolje pripomoreta k slabi prognozi. Nano-cepiva, s katerimi dostavljamo antigene (in adjuvante) v obliki nanodelcev, kažejo obetavne rezultate pri izboljšanju izidov zdravljenja. V magistrski nalogi smo z dvojno emulzijsko metodo formulirali polimerne nanodelce in pri tem uporabili različne polimere – polikaprolakton (PCL), kopolimer polikaprolaktona in polietilen glikola (PCL-PEG) ter polioksazolin (POx). Izdelali smo formulacije brez biološko aktivnih snovi, takšne z antigenskimi peptidi (KRAS G12D MHC I/II) ali s hidroksipropil-β-ciklodekstrinom (HP-β-CD), kot tudi s kombinacijami obeh. V okviru fizikalno-kemijskega vrednotenja smo določili porazdelitev velikosti nanodelcev in zeta potencial. Povprečen premer nanodelcev je bil manj kot 200 nm, polidisperzni indeks nižji od 0,2 in nevtralen zeta potencial. Z indirektno kvantifikacijo peptidov smo ugotovili, da smo dosegli dobro vgrajevanje antigena z 80% učinkovitostjo vgrajevanja in vsebnostjo antigenskih peptidov 40 µg/mg nanodelcev. Želeli smo ugotoviti, ali so pripravljeni nanodelci varni, zato smo izvedli preizkuse živosti celic in vitro s testoma MTT in kompletom Live/Dead. Uporabili smo celični liniji JAWSII (dendritično celično linijo iz mišjega kostnega mozga) in KPC (celična linija mišjega tumorja trebušne slinavke), ki smo ju inkubirali z različnimi nanodelci. Preizkus s kompletom Live/Dead je pokazal visoko stopnjo preživetja celične linije JAWSII, in sicer nad 80% (glede na netretirane kontrolne celice), za vse izdelane formulacije nanodelcev v vseh testiranih časovnih točkah, brez bistvenih razlik, ko je bil dodan HP-β-CD. Test MTT pa je pokazal, da je HP-β-CD izzval proliferacijo celične linije JAWSII, medtem ko smo po tretmaju s »praznimi« nanodelci zaznali najnižjo viabilnost, tudi le 50%. Za razliko pa pri viabilnosti celične linije KPC pri vgrajevanju antigenov ali ciklodekstrina v nanodelce nismo opazili nobenega učinka. Za konec smo izvedli še poskus, v katerem smo ovrednotili internalizacijo nanodelcev različnih formulacij v dendritične celice JAWSII in vitro s pomočjo pretočne citometrije. Ugotovili smo, da prisotnost HP-β-CD ni spodbudila privzema nanodelcev. Na osnovi dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da smo uspešno izdelali nanodelce in ovrednotili izbrane fizikalno-kemijske lastnosti. Preizkusi živosti celic in internalizacije so omogočili vpogled v imunomodulatorni potencial nanodelcev, kar lahko prispeva k razumevanju njihove učinkovitosti kot nano-cepiv za zdravljenje PDAC.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:duktalni adenokarcinom trebušne slinavke, imunomodulacija, polimerna nanocepiva, tumorsko mikrookolje
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Organizacija:FFA - Fakulteta za farmacijo
Leto izida:2023
PID:20.500.12556/RUL-147405 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:05.07.2023
Število ogledov:1537
Število prenosov:78
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Development and evaluation of polymeric nanovaccines for immune modulation of tumor microenvironment
Izvleček:
The immune system is responsible for maintaining health, as it is able to fight off harmful pathogens and detect one's own altered cells. When the altered cells proliferate and spread uncontrollably, cancer can develop. One of the most aggressive cancer types is pancreatic cancer, the most common form being pancreatic ductal adenocarcinoma (PDAC), which is mostly caused by the accumulation of mutations in the KRAS gene. Low immunogenicity and a resistant tumor microenvironment contribute to a poor prognosis. Nanoparticle-based systems in the form of nanovaccines for immunogen (and adjuvant) delivery show promising results in improving treatment outcomes. Within this project, polymeric nanoparticles were formulated by a double emulsion solvent evaporation method, using different polymers; polycaprolactone (PCL), polycaprolactone-polyethylene glycol copolymer (PCL-PEG) and polyoxazoline (POx). We have produced nanoparticles without bioactive molecules, and the ones with antigenic peptides (KRAS G12D MHC I/II), and/or hydroxypropyl-β-cyclodextrin (HP-β-CD). We evaluated physico-chemical properties, such as nanoparticle size distribution and zeta potential. Nanoparticle average diameter was below 200 nm with a polydispersity index ranging from 0 to 0.2. Zeta potential was near-neutral. By indirect quantification, we found that we achieved good antigen incorporation with 80% entrapment efficiency and a loading capacity of 40 µg/mg. To assess the potential toxicity of the nanoparticles, we performed in vitro cell viability assays using the MTT assay and the Live/Dead kit. For this, we used JAWSII, an immature dendritic cell line, and the KPC pancreatic tumor cell line. The Live/Dead kit assay showed a high viability of the JAWSII cell line, above 80% (relative to untreated control cells), for all nanoparticles at all time points tested, with no significant differences when HP-β-CD was added. However, the MTT assay showed that HP-β-CD induced proliferation of the JAWSII cell line, while the lowest viability, down to 50%, was detected after treatment with "empty" nanoparticles. In contrast, we did not observe any effect on the viability of the KPC cell line when antigenic peptides or cyclodextrin were incorporated into nanoparticles. Furthermore, we conducted an in vitro internalization assay of the nanoparticles by the JAWSII cells, using flow cytometry. The presence of HP-β-CD did not promote nanoparticle uptake. Based on the results obtained, it can be concluded that successful formulation and physicochemical evaluation of the nanoparticles was achieved. Cell viability and internalization assays provided insights into the immunomodulatory potential of the nanoparticles, which may contribute to the understanding of their efficacy as a nanovaccines for the treatment of PDAC.

Ključne besede:immune modulation, pancreatic ductal adenocarcinoma, polymeric nanovaccines, tumor microenvironment

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj