Pričujoča disertacija predstavlja izsledke vizualno-etnografskih raziskav političnih grafitov, ki so jih v Istri, ki je danes del Hrvaške, med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ustvarjali antifašistični, komunistični in projugoslovanski aktivisti in organizacije. Disertacija ima dvojen cilj: (1) preučiti zgodovinska, družbeno-politična in ideološka ozadja (po)vojnih grafitov ter (2), in kar je najbolj pomembno, dokumentirati in preučiti še vedno navzoče, skoraj 80 let stare grafite z namenom kritične kulturne analize, tj. vrednotenja in interpretacije njihovih pomenov v postjugoslovanskem kontekstu obmejne istrske regije. V raziskavi je bila uporabljena strategija mešanih metod, ki je združevala vizualno-etnografske metode (fotografiranje, opazovanje, neformalni pogovori, terenski zapiski), sekundarne kvantitativne in kvalitativne metode (kompozicijska interpretacija, analiza vsebine, semiološko-interpretativna analiza) ter zgodovinske raziskave (ustna zgodovina, arhivske raziskave, natančno branje spominske literature, pričevanj in časopisov). Raziskava je na zgodovinski ravni pokazala, da so med drugo svetovno vojno politični grafiti vseskozi nastajali, tudi v fazi osvoboditve in zlasti neposredno po vojni (1945 – 1946), potem pa so se zelo razbohotili v kontekstu geopolitičnih napetosti glede povojne razmejitve med Italijo in Jugoslavijo. Zgodovinska analiza je pokazala, na kakšen način so na vsebino, funkcije in pomene grafitov ter izkušnje piscev grafitov neposredno vplivali širši politični procesi, dogodki in lokalna/regionalna razmerja moči. Vizualno-etnografsko terensko delo se je osredotočilo na ohranjene (povojne) grafite v Istri. Dokumentiralo je 1349 različnih oblik grafitov v 142 istrskih mestih in vaseh. Analiza dokumentiranih grafitov je določila njihovo večplastno in kompleksno kompozicijsko, jezikovno, ideološko in pomensko strukturo ter razkrila štiri glavne ideološke stebre, na katerih so nastale formacije grafitov: prepletene titoistično-jugoslovanske, komunistično-revolucionarne, ljudsko-nacionalne in antifašistično-spominske diskurzivne linije, ki so se vzajemno podpirale in pri katerih je glavno simbolno sidro celotne formacije Tito. Kot je pokazala vizualno-etnografska raziskava, (po)vojni grafiti sestavljajo značilno, vendar postopoma izginjajočo in (še) neprepoznano spominsko krajino, polno zgodovinsko-prostorskih označevalcev, ki strnjeno predstavljajo številne zgodbe in zgodovine, izkušnje in pripovedi.
|