Zgodovinski konstrukcijski in nekonstrukcijski elementi so običajno nosilci za plasti malte (zunanji in notranji ometi, estrihi), zaradi njihove zaščite in kot podlaga za dekorativne sloje. Te dobro obdelane arhitekturne stratigrafske površine so pogosto podvržene propadanju, kot je pomanjkanje oprijema ali ločitev med podpornimi in maltnimi plastmi ter celo med maltnimi plastmi. Injektiranje in zapolnjevanje žepov med razslojenimi plastmi je lahko učinkovit poseg, če so plasti kompaktne. Prispevek obravnava vidike, ki so pomembni za izbiro, projektiranje in uporabo injekcijske mase za in situ stabilizacijo in ohranitev zgodovinskih arhitekturnih površin. Predstavlja metodološki pristop, v skladu s konservatorskimi načeli, vključno z diagnostiko za oceno obsega poškodovanosti, opredelitvijo zahtev za injekcijske mase, izbiro ustreznih sestavin injekcijske mase, bodisi izdelane po meri ali komercialne, ter pripravo in poskusnim testiranjem me šanic in njihove aplikacije na terenu. Članek, ki je pripravljen v okviru RILEM TC 243 SGM, je lahko vodilo uporabnikom injekcijskih mas na osnovi apna pri sanaciji in obnovi zgodovinskih arhitekturnih površin, ki temelji na najnovejših znanstvenih in strokovnih spoznanjih.
|