Večina katastrskih sistemov je danes koordinatnih katastrov, ki vsebuje slabo povezavo na podatke geodetske izmere oziroma izvora podatka. Mnogokrat je razlog v prehodu vzdrževanja katastrskih podatkov iz analognega v digitalno okolje. V študiji se osredotočamo na pomen podatkov katastrske izmere in postopka digitalizacije za primer Slovenije in Severne Makedonije. Prva pomembna ugotovitev je, da se pri digitalizaciji katastrskih podatkov ni vključevalo podatkov opazovanj – niti v Sloveniji, niti v Severni Makedoniji. Pri tem ugotavljamo, da prihaja do položajnih odstopanj med grafičnimi koordinatami in izračunanimi koordinatami iz opazovanj. RMSE (2D) tako za študijsko območje Trebosh znaša 48 cm, za študijsko območje Ivanjševci pa 56 cm. To vpliva na odstopanje v površinah, izračunanih iz teh koordinat, kjer RMSE za Trebosh znaša 26 m2 in za Ivanjševce 23 m2. V primeru, da se te površine prenašajo v zemljiško knjigo, bi bilo potre bno najprej uskladiti podatke o površini. Ta neskladja v koordinatah in nadalje v površinah parcel prinašajo nove izzive pri interpretaciji poteka parcelnih mej v naravi, prinašajo več možnosti za mejne spore in vplivajo tudi na zemljiški trg. Rešitev je lahko v načinu, kako so podatki vzdrževani, kjer se moramo izogibati podvojevanju zapisov atributov ali pa moramo zapise (vrednosti) uskladiti. Oba pristopa zahtevata spremembo pravnega okvirja katastrskih postopkov, vezanih na določevanje poteka parcelnih meja in usklajevanje podatkov. Študija podaja temelj za ocenjevanje neskladnosti katastrskih podatkov o poteku parcelnih meja in površinah parcel ter poudarja pomen upoštevanja ustreznih podatkovnih virov v procesu digitalizacije.
|