V igrah koordinacije imata dva anonimna igralca na izbiro nabor enako privlačnih možnosti. Oba igralca zmagata, če izbereta enako možnost, če se njuna izbira razlikuje, pa oba igralca izgubita. Tudi kadar igralci ne komunicirajo med seboj, jim uspe svoje odgovore opreti na določene možnosti, stopnja izbire teh možnosti pa je statistično značilno višja od golega naključja. Tako prepoznavna izbira ene možnosti nasproti drugim, ki privede do stabilne rešitve, se imenuje poudarjenost. Medtem ko teorija kognitivne hierarhije razlikuje med primarno poudarjenostjo (to je izbira po lastni presoji) in sekundarno poudarjenostjo (to je ugibanje igralca o tem, kaj si bo izbral drugi igralec), je Thomas Schelling trdil, da takrat, ko ljudje poskušajo uskladiti svoje izbire, iščejo neko pravilo, ki bi pomagalo izločiti eno samo uspešno koordinacijsko strategijo.
David Lewis je s pomočjo iger koordinacije ponazoril nastanek konvencij v družbi. Po njegovem mnenju vedenjske zakonitosti, ki so splošno znane v populaciji, ustvarjajo natančna medsebojna pričakovanja. Takšna pričakovanja olajšajo usklajevanje z zagotavljanjem nedvoumnih rešitev za namen socialne koordinacije, kar ima za posledico stabilna ravnovesja. Konvencije nastajajo kot rešitve problema socialne koordinacije. V raziskavi smo potrjevali hipotezo, da take vedenjske zakonitosti postajajo izstopajoče zaradi zgodovine interakcij, ki jih poudarja kot uspešno rešitev.
V igrah, pri katerih zgodovina interakcij ni usmerjala na izbiro katere koli specifične barve, smo v zadnjem krogu opazili statistično pomembno izboljšanje koordinacije. Zanimivo je, da se indeks koordinacije za ta krog ni bistveno spremenil v primerjavi med pogoji s skupno zgodovino in brez nje, zato dejanska stopnja koordinacije presega stopnjo pričakovane koordinacije, ko izbire sprejemajo naključno povezani udeleženci. V igrah, kjer je zgodovina krogov spodbudila izbiro določene barve, smo opazili, da je bila slednja ponavadi izbrana tudi v zadnjem krogu. Na ta način zgodovina interakcij določa strategijo koordinacije. Na podlagi zbranih rezultatov je razvidno, da je zmagovalna strategija, uporabljena v preteklosti, vzajemno pomembna in jo je mogoče znova uspešno uporabiti v podobnih situacijah.
Na osnovi rezultatov raziskave smo ugotovili močan vpliv skupne zgodovine na medsebojno koordinacijo ter prispevali k boljšemu vpogledu v psihološke osnove družbenih procesov, skozi katere nastajajo konvencije. Z raziskovanjem individualne odvisnosti od poti v kontekstu koordinacije smo eksperimentalno potrdili, da se konvencije pojavljajo, ker se ljudje sistematično zanašajo na svoje pretekle interakcije za namen uspešnega medsebojnega usklajevanja.
|
