Video igre so že od začetka 21. stoletja pogosta tema burnih debat v literarnih in narativnih akademskih raziskavah. Zaradi tehnološke razvitosti medija, ki je v preteklosti veljal za sredstvo, namenjeno izključno zabavi, so sodobne video igre sposobne integrirati celovite zgodbe, ki lahko prenašajo tako literarne značilnosti kot tudi kulturne, psihološke in družbene vplive. Kljub temu pa je tehtnost video iger kot oblika medija za pripovedovanje zgodb večkrat dvomljiva, saj zgodbe predstavljajo s tehnikami, ki jih v tradicionalnih oblikah zgodb ne najdemo. Predstavniki transmedialne naratologije, ki je veja post-klasične naratologije, si zato prizadevajo za razvoj metod, ki bi ustrezno analizirale ne le zgodbe video iger, temveč vse zgodbe v neliterarnih medijih. V primeru video iger nam transmedialna naratološka analiza lahko ponazori tako pripovedovalne tehnike, ki so edinstvene za medij video iger, kot tudi tiste, ki jih video igre delijo s tradicionalnimi literarnimi oblikami zgodb. V ospredju transmedialnih naratoloških analiz video iger so trenutno prevladujoče fantazijske računalniške igre vlog (ang.: »computer role-playing games«), saj le-te v svoji igralnosti (ang.: »gameplay«) izrazito poudarjajo elemente zgodbe in razvoj namišljenega sveta. Iz nekaterih analiz fantazijskih računalniških iger vlog je razvidno, da ustvarjalci le-teh stremijo k čim večji poglobljenosti igralca v namišljeni svet. To dosežejo tako, da prepletejo realistične in fantazijske aspekte digitalnega okolja ter iz njih ustvarijo logičen, dosleden univerzum. Za nameček pa je potrebno poudariti tudi, da se igralčeva/igralkina poglobljenost v fantazijske igre vlog še dodatno poveča zaradi tega, ker mu/ji je omogočeno, da sam/sama narekuje potek, smer in napredek zgodbe.
|