Uvod: Motnja pozornosti in hiperaktivnosti je razvojno nevrološka motnja, ena najpogosteje diagnosticiranih in opaženih že pri predšolskih in šolskih otrocih. Kljub motnji imajo otroci z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti določene potrebe in so del šolskega sistema. Vzgojno- izobraževalni sistem pa tako v svoje okolje vključuje otroke z različnimi sposobnostmi kot tudi omejitvami. Namen: Želeli smo ugotoviti, s kakšnimi težavami se srečujejo učitelji in vzgojitelji pri delu z otroki z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti. Zanimalo nas je tudi, kakšno je poznavanje delovne terapije v šolskem in predšolskem sistemu. Metode: Diplomsko delo temelji na kvalitativni metodologiji. Podatke smo zbirali s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Izvedenih je bilo osem intervjujev s štirimi vzgojiteljicami in štirimi učiteljicami, zaposlenimi v vrtcu in osnovni šoli, ki imajo v oddelek vključene otroke z ADHD. Rezultati: Oblikovali smo sedem kategorij: Izzivi pri delu z otroki z ADHD, Prilagoditve za delo z otrokom z ADHD, Kompetentnost pri delu z otroki z ADHD, Medsebojni odnosi z vrstniki, Obvladovanje ADHD pri otroku, Pomoč drugih strokovnjakov pri delu z otroki z ADHD, Mnenje pedagoških delavcev o delovni terapiji. Razprava in zaključek: Strokovni delavci imajo pri delu z otroki, ki imajo ADHD največ težav pri prepoznavanju le-te, kar vodi v manj kakovostno opravljeno delo. Prav tako opažajo, da je med učitelji in vzgojitelji slabo poznavanje delovne terapije kot stroke.
|
