izpis_h1_title_alt

Erdogan – sultan, diktator ali status sui generis? Diahrona primerjava oblastnih struktur in civilno-vojaških odnosov od osmanske države do predsednika Erdogana
ID Ponikvar, Andraž (Avtor), ID Garb, Maja (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (1,24 MB)
MD5: 6F63452C2A9CA19D6263DCC6BC81027B

Izvleček
Redžep Tajip Erdogan (tur. Recep Tayyip Erdogan) je tisti politik, ki je imel po Kemal Paši Ataturku največji vpliv na razvoj sodobne Turčije. Po uspehu na volitvah leta 2002 je z gospodarsko rastjo upravičil zaupanje Turkov, ki so ga podprli na referendumih o spremembah ustave. Z njimi je, upoštevaje navodila Evropske unije, podredil vojsko civilnemu nadzoru, sam pa je s pomočjo večine v parlamentu in nadzora nad množičnimi mediji postal najmočnejši predsednik po Ismetu Inonu. Po pridobitvi moči je začel preganjati politične nasprotnike, nekatere njegove politične poteze pa odražajo avtokratski način vladanja. Magistrsko delo analizira spremembe v sodobni turški državi, tako da opazuje omrežja moči, ki so bila vzpostavljena v Osmanskem imperiju in se odražajo v celotni turški zgodovini. Razmerja med suverenom, vojsko in ulemami (versko-ideološkim omrežjem) so ključnega pomena za razumevanje političnega dogajanja v Turčiji. V času Osmanskega imperija so sultani vodili državo med ideološkim nadzorom ulem in vplivom vojske. Ataturk je Turčijo sekulariziral in moderniziral in islam potisnil v sfero zasebnega. Ko so njegovi nasledniki poskušali trend sekularizacije obrniti, so s tem izzvali vojaške udare. Erdogan je ta vzorec obrnil, saj je turške oborožene sile podredil civilni oblasti. Magistrsko delo ugotavlja, da Erdogan ni diktator, ima pa močne poteze demokratičnega avtokrata.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:Redžep Tajip Erdogan, teorija skladnosti, teorija štirih omrežij moči, neoosmanizem, Turčija.
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:FDV - Fakulteta za družbene vede
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:[A. Ponikvar]
Leto izida:2023
Št. strani:112 str.
PID:20.500.12556/RUL-143738 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:321(560)(043.2)
COBISS.SI-ID:137294595 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:11.01.2023
Število ogledov:1651
Število prenosov:86
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Erdogan – sultan, dictator, or status sui generis? A diachronic comparison of the structures of government and the civil-military relations, from the Ottoman state to the President Erdogan : magistrsko delo
Izvleček:
Recep Tayyip Erdogan has the greatest influence on the development of modern Turkey after Kemal Pasha Ataturk. After his success in the 2002 elections, he justified the trust of the Turks through economic growth, and the population supported him in the referendums on constitutional changes. Through them, following the instructions of the European Union, he subordinated the army to civilian control, and he became the most powerful president after Ismet Inonu through the majority in parliament and control over the mass media. After gaining power, he began to persecute political opponents, and some of his political moves reflect an autocratic way of ruling. The master's thesis analyzes the changes in the modern Turkish state through the networks of power that were established in the Ottoman Empire and are reflected in the entire Turkish history. The relationship between the sovereign, the army, and the ulema (the religious-ideological network) is crucial for understanding the political developments in Turkey. During the Ottoman Empire, the sultans ruled the country between the ideological control of the ulema and the influence of the military. Ataturk secularized and modernized Turkey, and pushed Islam into the private sphere. When his successors tried to reverse the trend of secularization, these attempts provoked military coups. Erdogan has reversed this pattern by subordinating the Turkish Armed Forces to civilian authority. The master's thesis concludes that Erdogan is not a dictator, but has the strong features of a democratic autocrat.

Ključne besede:Recep Tayyip Erdogan, concordance theory, four networks theory of power, Neo-Ottomanism, Turkey.

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj