izpis_h1_title_alt

Skloni v slovnici madžarskega jezika
ID Černe, Peter (Avtor), ID Marvin Derganc, Tatjana (Mentor) Več o mentorju... Povezava se odpre v novem oknu

.pdfPDF - Predstavitvena datoteka, prenos (671,37 KB)
MD5: 712F2884FCC8EA77B8355A1BEF0C7E40

Izvleček
Raznolikost sklanjatvenih vzorcev, ki jih privzemajo obravnave različnih morfoloških ali skladenjskih vidikov slovnice madžarskega jezika, in pa stanje, ki ga izpričuje literatura, povezana z analizo madžarskega sistema sklonov, jasno kažeta, da je razprava o tem, koliko sklonov izkazuje madžarska slovnica in kateri skloni madžarski sklanjatveni vzorec sestavljajo, še vedno v precejšnji meri oddaljena od zanesljivega in nespornega konsenza. Sklon kot morfoskladenjski in tako po svojem bistvu večplasten pojav v slovnicah jezikov terja analizo, ki izhaja iz več vzporednih perspektiv. Delo pri svojem pristopu do problema opredeljevanja sklonov to upošteva in dokončno zamejitev madžarskega sklanjatvenega vzorca skuša doseči z apliciranjem štirih kriterijev. Ti se osredotočajo na specifične lastnosti posameznih oblikotvornih pripon, ki naj bi v madžarščini po tradicionalnem razumevanju na osnovah realizirale sklone. Analiza pripon izpostavlja značilnosti, povezane z njihovo produktivnostjo in distribucijo v jeziku, opredeljuje njihove morfološke lastnosti in preučuje učinke, ki jih izkazujejo na skladenjski ravni obravnave jezika. Kriterij produktivnosti zaznamuje prevelika nekonsistentnost v implementaciji, a kljub temu dvema priponama prepreči uvrstitev med sklonila, distribucijski kriterij pa bremeni prekomerna površnost. Izhodiščni nabor pripon je nato podvržen še presoji po morfološkem in skladenjskem kriteriju, ki zagotavljata večjo mero zanesljivosti in upoštevnosti. Pripone, ki ustrezajo merilom obeh kriterijev, so končno uvrščene med sklonila. Takšnih pripon je v madžarski slovnici 17. Status tistih, katerih evalvacija ne daje konsistentnih rezultatov, ostaja nedorečen. Za takšno se izkaže pripona -ként, ki je ustrezna zgolj skladenjsko. Posebej je obravnavano vprašanje operativnosti madžarskega rodilnika, ki naj bi zaradi domnevnega dajalniško rodilniškega sklonskega sinkretizma ne imel samostojnosti. Tako morfološka kot tudi skladenjska analiza pa njegovo operativnost potrjujeta. Rodilnik vzpostavlja svojstveno sklonsko relacijo znotraj besedne zveze, morfološko pa je realiziran s pripono -nak/-nek ob obvezni prisotnosti svojinskega osebila znotraj rodilniške konstrukcije. Na podlagi tega je mogoče napraviti zaključek, da rodilniško sklonsko obliko v madžarščini realizira diskontinuirani morfem, s čimer je izkazana rodilnikova edinstvenost. Obstoj dajalniško-rodilniškega sklonskega sinkretizma je torej ovržen, rodilnikova samostojna operativnost pa v polnosti potrjena. Celotna obravnava kaže, da je po uveljavitvi natančno določenih meril nabor madžarskih sklonov mogoče dokaj zanesljivo zamejiti. Po tako izvedeni analizi slovnica madžarskega jezika izkazuje 18 sklonov, vprašanje pripone -ként pa še ni dobilo dokončnega odgovora.

Jezik:Slovenski jezik
Ključne besede:sklon, sistem sklonov, morfoskladnja, madžarščina, rodilnik
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Kraj izida:Ljubljana
Založnik:P. Černe
Leto izida:2022
Št. strani:X, 101 str.
PID:20.500.12556/RUL-141836 Povezava se odpre v novem oknu
UDK:81'1
COBISS.SI-ID:158716419 Povezava se odpre v novem oknu
Datum objave v RUL:09.10.2022
Število ogledov:911
Število prenosov:160
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
Objavi na:Bookmark and Share

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Cases in the Grammar of Hungarian
Izvleček:
Both the diversity of case paradigms adopted in investigations of various morphological and syntactic aspects of Hungarian grammar and the state of affairs that the literature on Hungarian cases exhibits contribute to the apparent perplexity pervading the general perception of the Hungarian case system. Consequently, the discussion about the cases that belong to this system and about their number is still quite far away from reaching a clear and indisputable consensus. Case as a morphosyntactic and therefore inherently multiplex linguistic phenomenon requires an analysis that is based on multiple parallel perspectives. This thesis takes this into account by adopting the approach of applying four criteria through which it tries to reach the definitive delineation of the Hungarian case paradigm. These criteria focus on specific characteristics of individual inflectional suffixes that, based on the traditional understanding, realize supposed case forms in Hungarian. The analysis of the suffixes highlights their features with regard to their productivity and distribution within the language, defines their morphological properties and examines the effects that they display at the level of syntactic investigation. The productivity criterion turns out to be too inconsistent in terms of its implementation but it nevertheless prevents two suffixes from being acknowledged as case endings, while the distributional criterion is burdened by imprecision. The suffixes are then analyzed in the frame of morphological and syntactic criteria, which provide a higher degree of accuracy and clarity regarding the results they yield. Finally, the suffixes that meet both the morphological as well as the syntactic criterion can be analyzed as case endings. Hungarian comprises 17 suffixes of such kind. The status of those whose evaluation yields inconsistent results remains undetermined as is the case with the suffix -ként, which conforms only to the norms set by the syntactic criterion. Special attention is dedicated to the question of operativeness of Hungarian genitive case, which is assumed not to be a legitimate case due to the alleged existence of the dative-genitive case syncretism. Its operativeness is, however, confirmed by both morphological as well as syntactic analysis. The Hungarian genitive forms a unique case relation within a phrase and it is morphologically realized by means of the suffix -nak/-nek alongside the obligatory presence of the personal possessive suffix within the genitive construction. Hence it is possible to conclude that in Hungarian the genitive case form is realized by a discontinuative morpheme, which then represents the evidence for the distinctiveness of the genitive case. The existence of the dativegenitive case syncretism is therefore disproved, while the independent operativeness of the genitive is shown to be fully confirmed. The entire analysis shows that by enforcing the precise and well-defined criteria the case inventory of Hungarian can be fairly solidly determined. Regarding the results of the analysis carried out in the presented manner, the grammar of Hungarian exhibits 18 cases, while the question of the suffix -ként still requires a definitive answer.

Ključne besede:case, case system, morphosyntax, Hungarian, genitive case

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Nazaj