| Opomba: | NASLOV: Skrb za nedorasle otroke po statutih srednjeveških mest na stičišču Svetega rimskega cesarstva in Beneške republike s kratkim ozirom na recepcijo rimskega prava / POVZETEK: Po Piranskem, Izolskem in Koprskem statutu sta smela varuha otroku z oporoko določiti oče in mati. Če tega nista storila, je varuštvo po očetovi ali materini smrti pripadlo preživelemu staršu. Kadar ga več ni bilo, je varuha določil podestat, pri čemer je imel prednost tisti kandidat, ki je ponudil najvišjo varščino, s katero je jamčil, da bo pošteno opravljal svojo dolžnost. Varuh je moral varovančevo premoženje ohraniti neokrnjeno. V določenem roku ga je bil dolžan popisati, če tega ni storil ali če je pri tem kaj utajil, je bil kaznovan, zaradi utaje so mu varuštvo tudi odvzeli. Po koncu varuštva je moral varuh predložiti obračun poslov, ki jih je sklepal za varovanca ter mu prepustiti celotno premoženje. Varuštvo se je praviloma končalo z varovančevo polnoletnostjo (v Piranu in Kopru z 12. letom za deklice, s 14. letom za dečke; v Izoli s 14. letom za deklice in s 15. letom za dečke). Dokler je varuštvo trajalo, se varovanci niso mogli sami veljavno zavezati, niti niso mogli odsvajati premoženja. Pravne posle so lahko sklepali le s soglasjem varuha in oblastnega organa. V nasprotnem primeru je bil tak posel neveljaven, in sopogodbenik je moral premoženje vrniti varovancu. Kljub končanemu varuštvu nekdanji varovanci načeloma niso postali polno poslovno sposobni, dokler niso dosegli določene dobe (v Piranu dekleta 15. leto in dečki 18. leto; v Izoli oboji 18. leto; v Kopru oboji 20. leto). Zelo podobna ureditev varuštva kot v omenjenih mestih je veljala tudi v ostalih istrskih komunih pod beneško oblastjo. Kljub nekaterim lokalno specifičnim določilom jo lahko brez dvoma štejemo za rezultat zgodnje recepcije rimskega prava. Ptujska statuta varuštvo urejata zgolj v najosnovnejših potezah in zelo skopo. Otroku je varuha lahko postavil oče s pravnim poslom, ki ni imel značaja rimskega testamenta. Za primer, če bi varuh umrl, še preden bi varovanci dorasli, je smel varuh po svoji prosti volji, brez soglasja otrokovih sorodnikov, postaviti drugega varuha. Če je otrok ostal brez varuha, mu ga je določil mestni svet. Varuh je bil zavezan k skrbnemu ravnanju in je odgovarjal za premoženje otrok mestnemu svetu. Drugi Ptujski statut dodaja še varuhovo dolžnost, da sestavi popis varovančevega premoženja. Razen slednjega, določila obeh Ptujskih statutov ne kažejo neposrednega vpliva recepcije. Statutarna ureditev varuškega prava potrjuje dejstvo, da je bil pravni razvoj v obalnih mestih na Slovenskem, ki so bila v obravnavanem obdobju pod beneško oblastjo, praviloma hitrejši in kvalitetnejši kot v celinskih, ki so pripadala Svetemu rimskemu cesarstvu. K temu je bistveno doprineslo rimsko pravo. / KLJUČNE BESEDE: otroci, varuhi, skrbniki, tutela impuberum, cura minorum, pupillus, Gerhab, Istra, statuti, Koper, Izola, Piran, Ptuj, rimsko pravo, recepcija |
|---|
