Elektronske komponente so običajno vgrajene v polimerna ohišja in impregnirane z dvokomponentnimi tekočimi polimeri, ki se kasneje utrdijo, da zaščitijo komponente pred škodljivimi vplivi okolja. Omočljivost polimernega ohišja ni zadostna, zato jo je treba spremeniti z obdelavo s plinsko plazmo. Površinska omočljivost ohišja je odvisna od parametrov plazme. V okviru magistrskega dela sem preučila vpliv dvostopenjske obdelave na omočljivost. Polipropilenska ohišja sem najprej izpostavila plinski plazmi, ki sem jo generirala z induktivno sklopljeno radiofrekvenčno razelektritvijo v H-načinu delovanja. Nato sem ohišja obdelala s porazelektritvijo kisikove plazme. Potrdila sem hipotezo, da prva obdelava s plazmo v H-načinu povzroči nastanek prostih vezi, ki jih nato zasedejo atomi kisika in s tem tvorijo polarne funkcionalne skupine, kar povzroči optimalno omočljivost. Prvo obdelavo sem izvedla pri dveh različnih tlakih in treh različnih plinih (vodik, dušik in zrak). Drugo obdelavo sem izvedla pri različnih dozah nevtralnih atomov kisika. Omočljivost tako obdelanih vzorcev sem določila po metodi merjenja kontaktnih kotov vodnih kapljic. Izluščila sem korelacijo med prejeto dozo kisikovih atomov in omočljivostjo površine. Po zastavljeni hipotezi obstaja optimalno območje doz, kjer je omočljivost največja. Kvantifikacija hipotetične omočljivosti površine v odvisnosti od prejete doze atomov je glavni prispevek k znanosti o interakciji plazme s površinami polimernih materialov.
|
