Članek zagovarja tezo, da je knjiga Social Theory of International Politics Alexandra Wendta nenavadna kombinacija ortodoksnosti v določanju identitete mednarodnih odnosov kot znanstvene discipline in heterodoksnosti glede teorije, ki naj bi to identiteto zapolnila. Wendt sicer zavestno ostaja znotraj parametrov, ki definirajo disciplino, vključno s sklicevanjem na države kot ključne (pojmuje jih kot unitarne in intencionalne) akterje v načelnem in organizacijskem smislu. To počne z namenom, da bi bolj legitimno spodkopal dve t. i. teoretični tarči (metodološki in ontološki individualizem ter materializem). Pri doseganju svojega namena se Wendt ne zateka k sicer preprostejšemu zavračanju drugih pristopov, marveč k zbiranju, sintetiziranju ter včasih k pravemu 'asimiliranju' na videz nasprotujočih si metateoretičnih in teoretičnih pristopov znotraj širšega konstruktivističnega okvira. Tveganost takšne strategije je mogoče videti v tem, da omenjena otvoritvena sinteza z nedvoumno podporo jeziku starih identitetnih meja discipline postane žrtev te ortodoksnosti, saj jo mora Wendtova teorija reproducirati. Posodabljanja samo zavedanja discipline se namreč loteva ravno v trenutku, ko je ta znova pred novimi izzivi. S svojo statično teorijo tako reproducira razumevanje politike, uokvirjeno v ozko definirano mednarodno družbo. Tak pristop pa lahko da vtis pomanjkanja povezave z dejansko svetovno politiko. Povedano drugače, njegova otvoritvena sinteza, kakorkoli je že izzivalna znotraj znanstvene discipline o mednarodnih odnosih, tvega poustvarjanje vse bolj zgodovinskega stadija discipline, pa tudi mednarodne politike.
|