Slovenske služkinje so pred prvo svetovno vojno v Trstu zaradi svoje številčnosti predstavljale pomembno politično kategorijo. Prispevek naslavlja vprašanje,
kako so politične spremembe po letu 1918, ko je mesto pripadlo Italiji – denimo
večji del Kranjske, od koder so slovenske služkinje poprej množično migrirale,
pa Kraljevini SHS –, vplivale na njihovo številčno razmerje v mestu in kako se
je ob pritisku italijanizacije spremenil njihov družbeni položaj. Analiza vzorca
popisnih pol iz tržaške premožne terezijanske četrti potrjuje tudi v takratnem
časopisju izraženo domnevo, da se je število služkinj po vojni v primerjavi s predvojnim obdobjem zmanjšalo. Še posebej se je zmanjšal delež slovenskih služkinj,
rojenih na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, po drugi strani pa se je povečal
delež služkinj, rojenih v krajih, ki so že pred vojno pripadali Italiji. K temu so
poleg na novo vzpostavljene meje pripomogli tudi neposredni ukrepi italijanskih
oblasti, ki so spodbujale preseljevanje italijanskih služkinj in načrtno omejevale
priseljevanje slovenskih služkinj. Številne slovenske služkinje, še posebej tiste
iz neposrednega priselitvenega bazena in nekoliko bolj oddaljene Goriške, so
kljub spremenjenim družbeno-političnim razmeram (gospodarska kriza, fašizem)
po prvi svetovni vojni še prihajale v Trst. Tekom dvajsetih let 20. stoletja so
se soočale s šovinističnimi in rasno zaznamovanimi napadi v javnem prostoru
(časopisje, tržnica, trgovine) in na delovnem mestu. Kljub temu so v mestu našle
organizacijsko podporo in so, ko sta bila v poznih dvajsetih letih prepovedana tako slovenska beseda kot slovenska društva, pod okriljem RKC, predvsem
Marijine družbe, ohranjale svojo slovensko identiteto ter podporno mrežo.
Tudi italijanske služkinje se so v istem obdobju v Trstu lahko oprle na nekatere
pobude italijanskih ženskih društev. V nadaljevanju je pozornost usmerjena na
tiste slovenske služkinje, ki so zaradi spremenjenih povojnih razmer znotraj nove
domovine Italije preusmerile svoje migracijske poti. Veliko se jih je zaradi boljših
delovnih pogojev in tudi manjšega pritiska »obmejnega fašizma«, podobno kot
to velja za nemško govoreče tirolske služkinje, usmerilo v severno italijanska
mesta, predvsem Milan. Slovenske služkinje, živeče v okvirih novoustanovljene
Kraljevine SHS, pa so se – poleg migracij »na tuje« – vse bolj množično začele
seliti tudi v Zagreb ali Beograd. V Ljubljani, novo osnovani prestolnici Slovencev, je njihovo število takoj po vojni le rahlo narastlo, a se je s porastom v tridesetih
letih mesto kmalu ponašalo z živahno društveno dejavnostjo v njihovo korist. S
posebnimi težavami so se spopadale slovenske služkinje, rojene v krajih, ki so po
vojni pripadali Kraljevini SHS, vendar so v Trst prišle že pred vojno in v mestu
ostale tudi po njej. Popisni podatki kažejo, da jih je znatno število živelo v mestu
brez italijanskega državljanstva. Nekatere so svoj status poskušale urediti šele po
drugi svetovni vojni.
|
