Svetovna popotnica in nemškojezična pisateljica Alma M. Karlin (1889–1950) je gojila posebno zanimanje za religijska verovanja in prakse dežel, ki jih je obiskala. Verjela je v romantični koncept religije kot okna v dušo naroda ter v teozofsko prepričanje, da so vse religije le partikularni izrazi temeljne univerzalne resnice. Zato je bila religijska tematika osrednjega pomena tako za njeno osebno kot profesionalno identiteto raziskovalke in pisateljice. Pričujoči članek obravnava odnos Alme Karlin do vzhodnoazijskih religijsko-filozofskih tradicij na primeru dveh verzij njenega neobjavljenega rokopisa Glaube und Aberglaube im Fernen Osten, ki je poskus predelave njenih uspešnih potopisnih člankov in knjig v etnografsko besedilo. Vsebinska in diskurzivna analiza pokaže vplive tako primerjalne religiologije s konca 19. stoletja kot novejših etnoloških pristopov s preloma stoletja. Alma Karlin privzame binarno nasprotje religije (predstavljajo jo budizem, šintoizem, daoizem in konfucijanstvo) ali nekoliko širše koncipiranega verovanja na eni strani in praznoverja (npr. tavajoči duhovi, lisičje vile) na drugi ter predpostavlja čistost tekstualnih tradicij v primerjavi z živetimi praksami. Toda obenem jo fascinirajo – v njenih očeh – bolj mistična verovanja in prakse, ki so zanjo tako ustvarjalni navdih kot tržno privlačna pisateljska snov.
|
