Članek se ukvarja s specifičnim vidikom zgodovine zbirke Ivana Skuška ml., slovenskega zbiralca z začetka 20. stoletja, ki še ni bil podrobneje raziskan – z obdobjem, ko je bila zbirka razstavljena v treh stanovanjih, v katerih sta zaporedno živela Ivan Skušek ml. in njegova žena. Ker so načrti, da bi iz zbirke naredili muzej, propadli, je bila zbirka v bivalnih prostorih razstavljena vse od takrat, ko je par prispel v Ljubljano, do smrti Marije Skušek, skupaj 43 let – kar je precej dlje, kot je bila zbirka kadarkoli razstavljena v muzejskem prostoru. Članek se osredotoča na to, kako je bivalni prostor deloval kot prizorišče razstavljene zbirke in kako je ta kombinacija ustvarila prostor za komunikacijo, apropriacijo in pridobivanje vednosti – kako so živeli v zbirki, z zbirko in skozi zbirko. Zato se analiza osredotoča na implikacije bivalnega muzeja: na to, kako je to vplivalo na zbirko in njene dele, kako je določalo življenje njenih lastnikov in kako je tovrstna predstavitev določala to, kako so zbirko sprejemali obiskovalci. Drugi del članka temelji na analizi specifičnega gradiva – nedavno analiziranega Skuškovega arhiva iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, ki vsebuje več fotografij interierjev stanovanj zakoncev Skušek.
|
