Medtem ko so večje zbirke vzhodnoazijskih predmetov v slovenske muzeje vstopile po smrti lastnikov v 50. in 60. letih 20. stoletja, so posamezni vzhodnoazijski predmeti pot do muzejev našli že v 19. stoletju. S tem so bili muzeji soočeni s problemom hrambe in razstavljanja teh predmetov, predvsem pa z vprašanjem kategorizacije. Ali naj bi jih zaradi njihove estetske vrednosti obravnavali kot »umetnost« ali pa raje spadajo na področje »etnografije« ali »antropologije«, saj ponazarjajo način življenja drugih ljudi? Predvsem pa, v katere muzeje pravzaprav sodijo?
Ta prispevek prikaže poglobljeno analizo tovrstnih vprašanj, pri čemer se osredotoči na primer Narodnega muzeja in Slovenskega etnografskega muzeja v zadnjih dvesto letih. Posebej izpostavi vrednote in merila, po katerih so bili posamezni predmeti razvrščeni v različne kategorije. V nasprotju s konceptualnim premikom iz »etnologije« v »dekorativno ali likovno umetnost«, kar lahko opazujemo v kategorizaciji vzhodnoazijskih predmetov v Severni Ameriki in nekdanjih evropskih kolonialnih državah, je klasifikacija teh predmetov v Sloveniji nihala med »etnologijo« in »kulturno zgodovino«, pri čemer so večjo noto dobivale etnografske oznake. To je povezano tudi z bolj splošnim vprašanjem, kako so bile (vzhodno)azijske kulture videne v Sloveniji, kar je samo po sebi povezano z zgodovinskim in družbenim razvojem »perifernega« slovenskega prostora v primerjavi z nekdanjimi večjimi imperialnimi središči.
|
