Naslednja razprava dopolnjuje diskurz o razmerju med reformo javne uprave in smernicami etičnega ravnanja. Pričujoči teoretični prispevek obravnava znani Webrov model kot model "institucionalne integritete", ki ga postopoma nadomešča koncept javnega menedžmenta s poudarkom na individualni integriteti. Medtem ko je Webrov koncept institucionalno integriteto štel za lastnost institucij, novejši menedžerski koncepti institucionalno integriteto opredeljujejo kot lastnost v institucijah zaposlenih javnih uslužbencev. To tudi pojasnjuje, zakaj je trenutna pozornost vse bolj usmerjena na posameznike (kot glavni vzrok neetičnega vedenja) ter na t. i. model integritete slabe osebe. Poleg tega članek preučuje razvoj "institucionalne etike" skozi čas. V zadnjih desetletjih prehajamo od institucionalnega, a mehaničnega in togega Webrovega modela k individualnemu in bolj tekočemu modelu novega javnega menedžmenta. Prehajamo namreč k različici institucionalne integritete, ki se skuša z novimi vedenjskimi mehanizmi vrniti k nekaterim Webrovim vrlinam, a brez njegovih struktur in tehničnih poudarkov. Ta novi trend "upravljanja integritete" je v resnici namenjen zapolnitvi vrzeli, ki jih za seboj puščajo doktrine novega javnega menedžmenta. Vendar pa se reforma upravljanja integritete razvija tudi v specializirano, dodelano in strokovno etično birokracijo. Trenutne težnje stremijo k vse večjim, širšim in strožjim zahtevam glede integritete. Kljub temu se etične smernice kažejo kot neučinkovite, obenem pa se zanemarjajo pomanjkljivosti pri izvajanju smernic integritete.
|
