Pričujoči članek je nastal s ciljem osvetlitve metodoloških izzivov, s katerimi so bili soočeni kitajski izobraženci in izobraženke v procesu sprejemanja marksistične miselnosti. Že na samem začetku teh procesov, tj. v prvih desetletjih 20. stoletja, so bile kitajske teoretičarke in njihovi moški kolegi prisiljeni ukvarjati se z reševanjem problemov v zvezi z medkulturnimi filozofskimi sintezami. Tako so v prizadevanjih po prilagoditvi marksizma specifično kitajskemu videnju sveta iskali primerne načine prilagoditev tradicionalnih filozofskih metodologij, ki bi jim omogočili plodno integracijo klasičnih kitajskih in sodobnih marksističnih diskurzov. Zhang Dainian 張岱年 (1909–2004) je v teh procesih igral še posebej pomembno vlogo. Zaradi tega želi pričujoči sestavek osvetliti njegov prispevek k vzpostavitvi novih kitajskih in medkulturnih filozofskih metodologij. Za reševanje splošnih filozofskih problemov pa je Zhang poleg tega ustvaril enkraten filozofski sistem z imenom »neomaterializem«, s pomočjo katerega je želel marksistični tip materializma povezati z določenimi temeljnimi pristopi tradicionalne kitajske filozofije. Ključne značilnosti, ki so opredeljevale ta filozofski sistem, so temeljile na njegovi inovativni metodologiji, ki jo avtorica v tem prispevku kritično predstavi.
|