Problem odnosa med ženskim spolom in konfucijanskim humanizmom je veliko kompleksnejši, kot se zdi na prvi pogled. Če upoštevamo številne ženskomrzne pojave, s katerimi nas sooča kitajska zgodovina in h katerim sodita, denimo, povezovanje stopal ali konkubinat, bi lahko dobili vtis, da ženska filozofija v kitajski tradiciji ni mogla obstajati. Pričujoči članek prevprašuje takšno uveljavljeno stališče. Opozarja, da je treba tudi v tem pogledu razlikovati med egalitarnostjo izvornega konfucijanskega nauka in poznejšimi konfucianističnimi ideologijami, ki so odkrito zagovarjale manjvrednost žensk. Avtorica analizira delo učenjakinje Ban Zhao (45–117 n. št.) iz obdobja dinastije Han, ki je znana kot prva mislica v zgodovini kitajske filozofije. S to analizo želi med drugim opozoriti na protislovje med prevladujočimi konvencijami na eni strani ter na latentne in pogosto prikrite kritike spolnih razmerij pri ženskih delih na drugi. Namen članka je spodbujanje kulturno bolj rahločutnih pristopov k zgodovinskim in vsebinskim študijam spolnih diskurzov na Kitajskem s pomočjo besedilne analize ter aktualnih in celovitih znanj in družbenih kontekstov, v katere so ti umeščeni.
|