Živali so neločljivi del našega življenja, gospodinjstva, navad, dobrih dejanj in zločinov, našega pravnega sistema in naše kulture. Zdi se, da zloraba živali, krutost do živali in nasilje nad njimi danes bolj kot kadar koli motijo naša moralna čustva in sprožajo družbeni in politični odziv. Strokovnjaki, aktivisti, mediji in oblikovalci politike se strinjajo, da je zloraba živali nevarna in da zadeva vedenje, ki ga je potrebno ustrezno kriminalizirati in sankcionirati. Po drugi strani se večina živalskih vrst v zakonih in našem vsakdanjem življenju ne obravnava drugače kot predmeti, lastnina ali del narave in okolja. Zgodovinsko in kulturno je zločin nad živalmi dvoumen koncept. Zloraba živali se je v najboljšem primeru obravnavala kot kršitev zdravstvene varnosti ali neracionalne uporabe zalog hrane, medtem ko je trenutno točka zbliževanja tista, v kateri se moralni občutki velikega gnusa do storilcev zločina nad živalmi v javnem diskurzu soočajo z rednim ekonomskim izkoriščanjem živalskih življenj in zakonitim obravnavanjem živali kot lastnine, ki je prisotna v našem vsakdanjem življenju. Kako je zloraba živali postala kaznivo dejanje in kakšna je vloga strokovnjakov, medijev in zakonodajalcev v njej?
Kriminološki vidiki krutosti do živali v pomembnih psiholoških raziskavah kažejo na dejstvo, da je krutost do živali pri otrocih in odraslih povezana z drugimi oblikami nasilnih kaznivih dejanj. Čeprav se pojavlja v številnih različnih in zapletenih situacijah, nasilje nad živalmi skoraj vedno kaže na zaskrbljujoče vedenje ali povezavo z medosebnim nasiljem ali travmo. Psihološke in novejše kriminološke raziskave upravičeno kažejo na krutost do živali kot "rdečo zastavo" za različne vedenjske motnje ali povezane oblike nasilja. Ta povezava je bila pomembna za družbena gibanja veliko prej, kakor so jo začeli izpostavljati strokovnjaki 20. stoletja. Pravice živali so številna zgodovinska družbena gibanja postavila v središče ali kot zelo pomemben poudarek svojega boja veliko pred gibanji za pravice živali v 60. letih. Drugi primeri družbenega gibanja ali združenj, ki delujejo na področju zaščite otrok, dodatno izpostavljajo povezavo, ki jo te družbene skupine zaznavajo med potrebo po izboljšanju zaščite otrok, žensk, žrtev nasilja v družini in domačih živali.
Pričujoča doktorska disertacija ponuja pregled strokovnih del o aktivni krutosti kot namenu škodovati živali ter povzročiti bolečino in trpljenje ter izhodišču za nadaljnje pravne ali kriminološke razprave o tem pojavu. Številna strokovna dela nam pomagajo razumeti pomembnost obravnave vedenja, ki vključuje zlorabo živali. Ne glede na to, ali se zloraba živali obravnava kot kaznivo dejanje ali prekršek ali če ni prisotna v pravnem okviru, predstavlja zapleten pojav, ki je prisoten tako pri otrocih kot pri odraslih. Takšna zloraba, z izjemo živali, prizadene družine, skupnost in širok spekter družbenih institucij, kar kaže na različne medosebne vrste nasilja in vedenjske motnje. V doktorski disertaciji preučujemo intersekcijske analize in interdisciplinarne raziskave o zlorabah živali z namenom vzpostavitve povezav(e) in odnosa s poznejšim nasiljem odraslih ali sočasnim nasiljem v družini in zlorabo otrok. Obravnavamo pomembna strokovna dela, da bi poleg tega, kako škodljiva je zloraba živali ali kako je povezana z nasilnimi medčloveškimi odnosi, razumeli tudi, kaj le-ta je in kateri so prispevajoči dejavniki, kot so obrambni mehanizmi ter vlogi empatije in obžalovanja. Razumevanje krutosti do živali kot dela človeškega nasilja in kot znak resne skrbi za blaginjo živali in ljudi je prvi korak k oblikovanju trajnostnih kaznovalnih politik, ki so vključujoče, vendar ne ostajajo le pri kriminalizacija zlorabe živali.
V doktorski disertaciji obravnavamo nekatere ključne raziskave (Hellman & Blackman, 1966; Tapia, 1971; DeViney, Dickert & Lockwood, 1983; Ascione & Webber, 1995, Ascione et al., 1997; Arluke et al., 1999, Arkow, 1999; Ascione, 2005), katerih avtorji se strinjajo, da je krutost do živali v bistvu povezana s širšim družbenim in kulturnim dojemanjem, kdo so žrtve. Tako živali kot otroci, ženske, nedržavljani in večje skupine so bili v preteklosti zakonsko šibki ali brez zaščite in so jih kulturno predstavljali kot manj pomembna bitja. Viktimologijo nasilja v družini, ki bi morala vključevati tudi zlorabo živali, zaznamuje dejstvo, da imajo "ženske, otroci in živali po zakonu zgodovinski status kot lastnina" (Lacroix, 1999, str. 63). Zgodovinski, pravni, družbeni in kulturni kontekst zlorabe živali je osrednjega pomena za razumevanje, kako se je zloraba živali uveljavila kot zločin. Priznavanje nasilja nad otroki, ženskami in živalmi kot del podobne viktimologije je v resnici zgodovinsko prepleteno, njegovo prepoznavanje pa je bilo vedno povezano z zavedanjem drugega. V disertaciji obravnavamo zgodovinske primere in povezave družbenega priznavanja otroka in živali že v 19. stoletju (Arkow, 1999). Mnogo poznejše priznanje "sindroma pretepenega otroka" (Kempe , Silverman, Steele, Droegemuller & Silver, 1962) je bilo produkt dolge borbe za pravno priznanje zlorabe otrok, ki so jo na neki način vodili aktivisti za pravice živali. Slednje je pozneje vplivalo na boj žensk za priznanje "sindroma pretepene ženske" (Walker, 1979), pa tudi za priznanje tistega, kar je Munro (1996) prvi označil kot "pretepene domače živali". Te povezave kažejo na dejstvo, da je bil razvoj zaščite živali pred nasiljem in njegova posledična kriminalizacija tesno povezan z bojem za priznanje in odpravljanje nasilja nad ranljivimi skupinami ljudi zaradi njihovih družbenih, kulturnih in pravnih podobnosti.
Pregled in preučevanje psiholoških raziskav v prvem poglavju disertacije sta nedvoumno vzpostavila povezavo med družbenim in kulturnim položajem živali in ranljivimi skupinami oseb, kot so ženske, otroci in drugi, zaradi njihovega položaja nezaščitenih in razpoložljivih domačih žrtev, zlasti v študijah o antisocialnem vedenju, obrambnih mehanizmih in empatiji. Številne študije o antisocialnem vedenju in njegovi povezavi s krutostjo do živali pri otrocih in odraslih raziskujejo večplastno naravo nasilnega vedenja, ki povezuje nasilje v družini in partnerjih ter nasilje nad otroki z zlorabo živali. Druge študije raziskujejo travmatizirane otroke, vpletene v dejanja zlorabe živali, v katerih živali predstavljajo predmet za sproščanje stresa (obrambni mehanizmi). Raziskave obrambnih mehanizmov in mehanizmov obvladovanja, ki lahko vključujejo zlorabo živali pri otrocih in odraslih, vzpostavljajo povezavo s šibkim položajem živali in s tem zmanjšano empatijo. Posledično je zloraba živali mnogo bolj zapleten pojav, kot občasno namiguje popularna kultura, ki nakazuje na morebitno psihološko abnormalnost bodočega serijskega morilca.
Več raziskav o kriminoloških vidikih krutosti do živali, ki izhajajo iz temeljnih psiholoških raziskav o krutosti do živali pri otrocih, in povezave krutosti do živali z drugimi oblikami nasilnih kaznivih dejanj, poudarja pomen tematike za strokovnjake, ki obravnavajo vzroke in značilnosti kaznivih dejanj in družbeno škodljivega vedenja. Glavni kriminološki interes je namreč dobrobit ljudi in razumevanje vzrokov kaznivih dejanj, ki jih prizadenejo. Posledično krutost do živali predstavlja eno izmed osrednjih točk zanimanja za razumevanje možnega nasilja nad ljudmi, kakor tudi drugih vedenjskih značilnosti zločinca. Kljub temu raziskovanje kriminalizacije zlorabe živali odpira prostor za razpravo, ali naj kriminologija ali zakon ostaneta antropocentrična in utilitaristična, ali pa je krutost do živali tema, ki lahko razširi kriminološki fokus izven področja zločina nad ljudmi. Po pregledu literature, ki vzpostavlja povezavo in odkriva podobnost predmetov zločina, živali in drugih človeških žrtev, se lahko vprašamo, ali so živali, ki so v zločine vpletene kot tarče človeškega nasilja, več kot le predmeti ali lastnina za storilce in za širšo družbo, za katere so moteč dejavnik.
V skladu s tem argumentom disertacija preučuje nadaljnji kulturni pomen živali v človeških družbah. Te razprave nam pomagajo razumeti viktimologijo zlorabe živali in njeno povezanost z drugimi oblikami nasilja, čeprav preučujemo položaj živali v zakonih in družbi na simbolični in semiotični ravni. Z vidika zlorabe živali kot kaznivega dejanja v drugem poglavju disertacije predstavimo teoretično raziskovanje, kaj je zločin, kako je povezan z družbenimi pojmovanji normalnosti, reda in hierarhije stvari ter kako jezik (popularne kulture ali zakona) slednje omogoči, pri čimer izhajamo iz primera zlorabe živali. Kaj živali pomenijo ljudem, se kaže v jeziku, prevladujoči ideologiji in posledično zakon opredeljuje kazniva dejanja, ki vključujejo živali kot žrtve. Marginalizirane skupine so pogosto nevidne ali premalo zastopane v zakonu kot predmeti in prav zaradi te podrejene značilnosti je njihova viktimizacija označena kot normalna. Posledično zatiranje žensk, ranljivih družbeno-ekonomskih skupin, etničnih manjšin in drugih marginaliziranih skupin ali živali v jeziku ali zakonu izhaja iz podobnih mehanizmov moči. Adamsova (2010) med drugimi feminističnimi znanstvenicami razpravlja o povezavi med diskurzivnim zatiranjem žensk in živali. To zatiranje se pojavlja ne le zaradi fizičnega ali pravnega zatiranja, ampak tudi zaradi njihovega položaja v simbolnem zaporedju. Metafore in diskurzivne prakse, ki enačijo ženske z živalmi in naravo ter moške z znanostjo in kulturo, kulturne navade uživanja hrane (meso je za moške, medtem ko je zelenjava za ženske), »konzumiranje« žensk in živali ter spolno nasilje nad ženskami in živalmi, so nekateri primeri te semiotične povezave in hierarhije. Kot najmočnejše orodje za gradnjo te resničnosti in reda vsakdanji jezik razkriva povezavo z našim vsakdanjim življenjem. Zdi se, da je prevlada nad živalmi, ki vključuje krutost, temelj same družbene prevlade. Zlorabo živali v jeziku zaznamujejo preprostost in normalnost. Živali kot živa bitja so odsotne in nevidne, saj so v resnici izginile iz našega pogleda na realnost ter so zadržane v obratih in tovarnah. Ti odločilni dejavniki v našem dojemanju normalnosti in zločina, tj. normalnosti zlorabe živali, se soočajo z nedavnimi družbenimi gibanji za pravice živali kot tudi medijskimi prikazi krutosti do živali kot družbene škode. Kljub temu še vedno ostaja v našem pravnem diskurzu protislovje, ki zlorabo živali in ubijanje opredeljuje kot zločin, medtem pa odobrava druge vrste množičnega uničevanja živalskega življenja.
Medtem ko se danes zločin nad živalmi in krutost do živali obravnavata kot posebej odklonsko in ogrožajoče vedenje, zločin nad samo družbo, je bila njuna obravnava pred desetletjem ali dvema v večini svetovnih držav drugačna. Zločin nad živalmi je izzval veliko močnejši strah in moralno paniko v primeri z drugimi zločini nad ljudmi, vendar ta zločin še pred kratkim ni bil obravnavan niti kot prekršek ali tema za razpravo. Poleg tega so bile živali v preteklosti zakonsko nezaščitene, in čeprav bi se jih ljudje morda bali, se še nikoli niso bali tistih, ki so jih ubijali, mučili in obravnavali kot nežive predmete. Položaj živali v zakonu je tesno povezan s tem, kako se nasilno dejanje do živali dojema kulturno. Vprašanje statusa živali kot predmetov (lastnine ali zaščitene dobrine) ali subjektov z zakonsko določenimi pravicami je ključno za razumevanje razvoja njihove zaščite v kazenskem zakoniku in njihovega statusa v današnji zakonodaji. Vprašanje, kako nekatera človeška dejanja postanejo kazniva, nujno vključuje tudi preučevanje pravne teorije in zgodovine ter javnih diskurzov, ki opisujejo takšna dejanja in zločine. V tretjem poglavju doktorske disertacije razpravljamo o tem, kako je prišlo do zgodovinske spremembe, v kateri krutost do živali postane kaznivo dejanje. V tem poglavju disertacije analiziramo tudi pravno zgodovino živali in njihov položaj pravnih objektov in subjektov. Nadalje preučujemo stališča pravnih strokovnjakov o položaju in vlogi živali v zakonu s teoretičnega in zgodovinskega vidika, da bi zagotovili kontekst sodobnemu pravnemu okviru, ki obravnava krutost do živali in blaginjo živali.
Nazadnje, v četrtem in petem poglavju disertacije predstavimo najnovejši razvoj pravne zaščite živali v kazenskem zakoniku, pri čimer kot študijo primera obravnavamo kriminalizacijo zlorabe živali na Hrvaškem in kako se le-ta odraža v razvoju zakonskih določb, statistiki o živalih in poročanju v medijih. V skladu z globalnimi trendi je Hrvaška sprejela določbe, ki sankcionirajo dejanja mučenja in zanemarjanja živali, najprej kot prekršek in nato kot kaznivo dejanje, sankcionirano z denarno kaznijo in zaporno kaznijo po kazenskem zakoniku iz leta 1997. Naslednji kazenski zakonik iz leta 2011, ki je začel veljati leta 2013, je razširil definicijo na vključitev ubijanja, odpravil denarne kazni, poostril zaporne kazni in vključil nekatere ukrepe za zaščito živali. Omenjeno pravno spremembo v obdobju med letoma 2011 in 2013 so mediji intenzivno spremljali, čeprav je predstavljala bistveno manjši korak (pa vendar pomemben korak) v razvoju preprečevanja in sankcioniranja krutosti do živali kot prvotna kriminalizacija iz leta 1997.
Uvedba kazenske opredelitve zlorabe živali, trendi in značilnosti policijskih poročil, obtožnic in obsodb zlorabe živali kot kaznivega dejanja so podrobno obravnavani v četrtem poglavju. To poglavje še posebej analizira nedavne spremembe pri zaostrovanju kriminalizacije krutosti do živali v novem kazenskem zakoniku iz leta 2011 v luči teoretičnih razprav o značilnostih in zavračanju nerazumne širitve kriminalizacije in poostritve zapornih kazni, ki ju vodita medijska blaznost ali populistična politika. Ta trend, znan kot pretirana kazen, ki ga običajno povzročita ogorčenje medijev in moralna panika, najpogosteje ne temelji na dejanskem obsegu kaznivih dejanj in ne ustreza nobenim preventivnim, rehabilitacijskim ali intervencijskim ukrepom.
Razvoj kriminalizacije zlorabe živali iz leta 2011 je le de jure odpravil denarne kazni in prepovedal strožje zaporne kazni. Če podrobneje preučimo število in vrsto ovadb (npr. razmerje med neznanimi storilci), uspešne obtožnice, obsodbe in zaporne kazni, pogojne ukrepe in druge značilnosti kazenskega pravosodja ter omenjene in druge vidike novega kazenskega zakonika, je medijsko poročanje o večjem izboljšanju zaščite živali morda videti bolj dvoumno. Nekatere pomembne ugotovitve kažejo na dejstva, da je bilo znatno povečanje števila prijav zlorab živali po sprejetju novega zakonika dejansko posledica porasta neznanih storilcev. Novi zakonik ni prispeval k učinkovitosti obtožb ali obsodb, ki so bile zanesljive že pred njegovim sprejetjem. Poleg tega ni odpravil denarne kazni kot sankcije, in čeprav so bile zaporne kazni del prejšnjih zakonskih sankcij, novi zakonik za to kaznivo dejanje ni bistveno povečal zapornih kazni. Tako kot že prej, novi zakonik v praksi skoraj nikoli ni privedel do zaprtja obsojenih nasilnežev nad živalmi. Kljub temu je v obdobju med leti 2004 in 2018 število poročil, obtožnic in obsodb nenehno naraščalo, zaradi uveljavitve novega zakonika leta 2013 pa živali tudi zasežejo.
Mediji so pozdravili raširitev kriminalizacije in strožje sankcije zlorabe živali, tema zlorabe živali pa se je po letu 2011 izkazala za pomembno javno zadevo. O njej so obširno poročale predvsem spletne novice, pri čemer so temo živali in zlorabe živali sprejeli kot svojo "domačo temo". Nekateri ponudniki novic so na svoji glavni spletni strani, namenjeni živalim, celo predstavili ločene kategorije. Večina spletnih novic je zaradi svoje vizualne medijske narave ponujala eksplicitna vizualna gradiva. Poleg glavne vsebine in uredniških sporočil (naslovi in podnapisi) so informacije o obiskih in komentarji bralcev prispevale k medijski predstavitvi zgodbe o zlorabi živali kot kaznivem dejanju. Kot je razvidno iz petega poglavja disertacije, se v obdobju med leti 2011 in 2013, ki sovpada z uvedbo novega kazenskega zakonika, zloraba živali tako rekoč pridruži družbi najbolj iskanih kriminalcev. Tudi pri poročanju o drugih vrstah kaznivih dejanj so le-te mediji pogosto povezovali s krutostjo do živali, čeprav dejanske povezave ni bi bilo. Navedene so bile tudi podrobne upodobitve osebnosti storilca. V nekaterih primerih so vzbudili moralno paniko in skupine vigilantov upodobili kot junake. Disertacija zato predstavlja analize, ki temeljijo na utemeljenem teoretičnem pristopu, o medijskem poročanju o zlorabi živali v teoretičnih okvirih medijskih študij in medijske kriminologije. Poleg tega v disertaciji preučujemo vlogo medijev pri oblikovanju javnega dojemanja kazenskega in pravnega sistema ter posledično pri oblikovanju dojemanja kaj je zločin, kaj je normalno in kaj zakonito.
Nekatere ugotovitve analize medijskega poročanja so sledeče. Središče poročanja o zlorabi živali v obdobju uvedbe novega kazenskega zakonika med letoma 2011 in 2013 zaznamujejo kriminalizacija, patologizacija in demonizacija storilcev, naklonjenost in empatija do žrtev ter strah pred hkratnim ali prihodnjim človeškim nasiljem s strani storilcev. Drugič, analiza kaže na ugotovitev, da so poročila polna dezinformacij v smislu pravnih informacij in senzacionalizma, zlasti pri naslovih. Dinamika javnega ogorčenja je vidna s pozivom k vse večji kriminalizaciji in strožjim kaznim, ki vključujejo daljše zaporne kazni. Ta senzacionalistična razlaga pravnega okvira je bila za medije najpomembnejša zadeva. Drugi pomemben zaključek analize je, da so medijsko poročanje zaznamovali kulturno pogojeni prikazi kriminala, v katerih so mediji uporabili že uveljavljeno pripoved kriminalnega žanra. Bombastični naslovi, ki so jim sledile grozljive fotografije, so ustvarili prostor "moteče vsebine", ki jo naseljujejo pošasti in norci in jo ločujejo od "običajnih" ljudi. Upodobitve nevarnosti so usmerjene v povzročanje strahu pri ljudeh, zato je storilec zlorabe nad živalmi pogosto postavljen v kontekst širšega nasilja, nasilja nad ženskami in otroki, alkoholika, potencialnega serijskega morilca, pogosto revnega in neizobraženega ter zaostalega človeka. V nasprotju z izobčenci, ki bi jih bilo treba obravnavati kot zločince, mediji kritizirajo sistem kot neučinkovit pri varovanju in vzpostavljanju reda, medtem ko druge rešitve predstavljajo kot pozitivne, na primer samoorganiziranje državljanov, nevladne organizacije in vigilante ali njihove skupine. Te arhetipske značilnosti so tisto, kar naredi temo vredno objave, vse večji vpliv družbenih medijev pa le še bolj podkrepi senzacionalistični vidik. Na ta način mehanizmi zgodbe služijo namenu pošiljanja enega samega sporočila v obliki zgodbe o zločinu, ki natančno opredeljuje zločin in zločinca med nami in njih izločuje kot izobčenca. Neobičajnost in drugačnost kaznivih dejanj in zločina se uporabljata za povzročanje panike. Reproduciranje ponavljajočega namišljenega pojava in vključevanje le-tega v širši krog prebivalstva preko medijev predstavlja po Cohenu (1972) in Gerbnerju (1969) bistvo delovanja ideologije. Ponavljajoče se negativno označevanje storilcev s strani medijev, ki vzbujajo strah, paniko in upor, dokler javno dojemanje zločina ne postane poenoteno, je vidno v vseh medijskih virih ali pri šestih glavnih ponudnikih spletnih novic. Podobnost vsebine člankov in naslovov potrjuje Barakovo (1994) trditev o pomanjkanju pluralizma sporočil kljub vse večjemu pluralizmu virov in kanalov. Zato je mogoče vzpostaviti povezavo med vrednostjo objave in pojmom kulturnega v medijski konstrukciji zločina predvsem v logiki pripovedovanja. Poročila o novem zločinu morajo biti kulturno razumljiva in oblikovana v slogu, ki je privlačen širši bazi prejemnikov, da bi lahko služil kot novost občinstvu. Mediji pri poročanju o krutosti do živali gradijo na obstoječih kulturnih normativih in na podoben način ponujajo novo temo (zloraba živali kot zločin) ter oblikujejo nova dojemanja na podlagi znanih vzorcev.
Končno, raziskava, predstavljena v tej disertaciji, trdi, da je bilo oblikovanje zlorabe živali kot kaznivega dejanja (ter trendi razširjene definicije in strožjih sankcij) posledica zgodovinskih in pravnih trendov širitve pravic človeka in živalskih bitij na eni strani in dvoumnega položaja živali v zakonu na drugi, naraščajočega strokovnega znanja in družbenih gibanj o tej zadevi in politične (oblikovanja zakonodaje) ter širše ozaveščenosti javnosti, ki jo oblikujejo in posredujejo mediji. Diskurzivna kriminološka resničnost zlorabe živali, predstavljena v pričujoči disertaciji s študijo primera, ki vključuje pravno in medijsko analizo, predstavlja le en pogled na to vprašanje, s pomočjo katerega bi lahko razumeli, kako zloraba živali postane kaznivo dejanje, in morda je prispevala k našemu razumevanju, kako vsako vedenje postane kaznivo dejanje, vendar to ni edini vidik ali pristop. Tako uradni podatki iz kazenskega pravosodja kot prikazovanje krutosti do živali v medijih so posredovane informacije, na eni strani zaradi nepopolnega terenskega zbiranja podatkov, ki nam pogosto pove več o tem, kaj je prikrito (sive številke), na drugi strani pa s pripovedno logiko pripovedovanja zgodb z vsemi njenimi arhetipi in poznano dinamiko. Razlika med njimi je v tem, da so medijske zgodbe o zločinu veliko bolj dostopne kot znanje o tem, kaj je zločin, zato danes mediji in kulturne študije bistveno prispevajo h kriminologiji. Čeprav v doktorski disertaciji ne preučujemo vseh kriminoloških vidikov krutosti do živali, kot so pravna opredelitev, institucionalno varstvo, njegovo preprečevanje in obravnavanje ter intervencijske politike, si prizadevamo prispevati k informiranemu, vzajemnemu in interdisciplinarnemu pristopu h krutosti do živali kot resni družbeni škodi tako za živali kot za ljudi.
|
