Elektronski spektrometri na magnetno steklenico s fotonskim vzbujanjem so se v zadnjih 40 letih uveljavili kot koristno orodje za raziskave večdelčnih razpadov notranjih vrzeli v atomih in molekulah. V disertaciji poročamo o različici spektrometra kjer smo za vzbujanje tarče prvič uporabili elektrone. Elektronski vir smo usmerili vzdolž glavne osi spektrometra, tako da 3–5 % delež elektronov preleti kanal v jedru iz mehkega železa, ki v tarčo usmerja magnetno polje z gostoto 600 mT. Kratke, nanosekundne sunke elektronov, ki so potrebni za delovanje spektrometra, smo pripravili s hitrim odklanjanjem stalnega žarka preko majhne odprtine na izhodu iz elektronskega vira.
Z numeričnimi modeli smo simulirali delovanje posameznih komponent spektrometra in rezultate primerjali z meritvami. Pri tem se je pokazalo, da je za optimalno delovanje spektrometra ključna natančna poravnava vseh njegovih komponent: elektronskega vira, sistema permanentnih magnetov, usmerjevalnega šibkega magnetnega polja ter detektorja za elektrone.
Poročamo o prvi študiji z novim spektrometrom, kjer smo opazovali sipanje elektronov s kinetično energijo 800 eV na argonu. V energijskih spektrih sipanih, izbitih in Augerjevih elektronov, ki smo jih preračunali iz njihovih časov preleta, se jasno vidi nekaj izrazitih struktur: ionizacijska vrhova 3p in 2p ter signal Augerjevih elektronov L-MM. Meritve pokažejo, da je energijska ločljivost okrog 1.5 %, pri čemer je pot, ki jo preletijo elektroni dolga približno 2 m. Z analizo dvo-, tro- in štirielektronskih koincidenc smo dodatno zmanjšali ozadje in iz meritev razločili še nekaj šibkejših spektralnih komponent, ki pripadajo kompleksnejšim razpadnim procesom, recimo razpadu vrzeli 2s s prehodom Coster-Kronig, kjer atom odda 4 elektrone z različnimi energijami, in sicer tako, da se ohranja vsota energij.
Primerjava s teoretičnim modelom sipanja elektronov BEB kaže dobro ujemanje z našimi meritvami. Iz rezultatov analize sledi, da je povprečna verjetnost za detekcijo elektrona, ki se izseva v tarči, okrog $\eta \approx$ 0,23 in je dokaj neodvisna od energije na območju od 0 do 0,8 keV. Številka je nekoliko nižja od tistih v literaturi, kjer spektrometri na magnetno steklenico s svetlobnim vzbujanjem dosegajo izkoristek 70 %. Razlika je posledica uporabe dokaj razsežne plinske tarče pri vzbujanju z elektroni ter nepopolne poravnave posameznih komponent spektrometra.
|