Ekstrateritorialna uporaba pogodb o človekovih pravicah in doktrina učinka

Urbas, Tadeja (avtor), Kovič Dine, Maša (mentor)

Države se z mednarodnimi pogodbami o človekovih pravicah lahko zavežejo k spoštovanju človekovih pravic in s tem prevzamejo obveznost te pravice zagotavljati posameznikom. To pa ne pomeni, da so jih države dolžne zagotavljati vsem. Države morajo človekove pravice torej zagotavljati le tistim posameznikom, ki sodijo v njihovo pristojnost. Na ta način se omeji domet uporabe pogodb o človekovih pravicah. Pristojnost držav pa ni omejena le na njihovo državno ozemlje, temveč se razteza tudi ekstrateritorialno, če se nosilec človekovih pravic nahaja zunaj ozemlja države, zavezane s to pogodbo. Vsaka pogodba o človekovih pravicah namreč posamično opredeli ekstrateritorialnost, ali prek klavzule za določitev obsega uporabe pogodbe ali pa je v odsotnosti take klavzule določitev obsega uporabe pogodbe prepuščena razlagi določb pogodbe. Pri razlagi se uporabljajo splošna pravila razlage mednarodnih pogodb, upošteva pa se tudi posebna narava teh pogodb, ki zahteva dinamično razlago v luči današnjih okoliščin. Možnost ekstrateritorialne uporabe pogodb o človekovih pravicah predvideva tako prostorski model pristojnosti, ki zahteva, da država izvaja učinkovit nadzor nad ozemljem zunaj državnih meja, kot tudi osebnostni model pristojnosti, ki zahteva podano oblast oz. nadzor nad posamezniki, katerih pravice so kršene. Primernost uporabe obeh modelov je bila naslovljena ter potrjena s strani mnogih mednarodnih mehanizmov, kot so Meddržavno sodišče, Odbor ZN za človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice in Medameriško sodišče za človekove pravice. Kljub temu da modela predstavljata dobro izhodišče za spopadanje z ekstrateritorialno pristojnostjo, oba ne uspeta zaobjeti vseh možnih kršitev človekovih pravic in sistematično izpuščata situacije, kjer država sicer ne izvršuje učinkovitega nadzora nad ozemljem zunaj njenih meja, je pa sposobna na svojem ozemlju te kršitve preprečiti. To omejitev naslovi doktrina učinka, ki je svojo obliko in mednarodno priznani pomen pridobila leta 2017 s Svetovalnim mnenjem OC-23/17 Medameriškega sodišča za človekove pravice, ki bistveno razširi obseg zaščite posameznikov s strani države. Določa namreč, da je pristojnost države podana že na podlagi vzročne zveze med dejanjem države in posledico, ki predstavlja kršitev človekove pravice, katero je bila država zmožna predvideti. Dosedanja sodna praksa, ki bi naslavljala to doktrino, je skromna, saj je sodišča še niso imela priložnosti obravnavati, vendar pa lahko v praksi mednarodnih sodišč ter pogodbenih teles že opazimo tendence sprejema vrste pristojnosti, ki temelji na vzročni zvezi.

• Jezik: Slovenski jezik
• Ključne besede: Pristojnost, ekstrateritorialnost, klavzula pristojnosti, prostorski model, osebnostni model, Maastrichtska načela o ekstrateritorialni obveznosti držav, Svetovalno mnenje OC-23/17 (Okolje in človekove pravice), doktrina učinka.
• Vrsta gradiva: Magistrsko delo/naloga
• Organizacija: PF - Pravna fakulteta
• Leto izida: 2020
• PID: 20.500.12556/RUL-119774
• COBISS.SI-ID: 28654595
• Datum objave v RUL: 11.09.2020

Sekundarni jezik

• Jezik: Angleški jezik
• Naslov: Extraterritorial application of human rights treaties and the doctrine of effect

Izvleček

By stipulating a human rights treaty, States can commit to respect human rights and to fulfil their respective provisions. This does not mean, however, that States are obliged to guarantee human rights to all individuals. Each State must ensure human rights only to individuals subject to its jurisdiction. Thus, the application of human rights treaties is limited. Nevertheless, the jurisdiction of a State is not limited merely to that State, but also extends extraterritorially when the human rights holder is located outside the territory of the State bound by the treaty provisions. Extraterritoriality is established by each human rights treaty individually, either through a jurisdiction clause that determines the scope of the applicability of the treaty or, in the absence of such a clause, the determination of the scope of applicability of the treaty is left to the interpretation of the provisions of the treaty. For the interpretation general rules of interpretation of international treaties apply, taken together with the special nature of the human rights treaties, which requires a dynamic interpretation in the light of the current circumstances. Extraterritorial application of human rights treaties is envisaged by both the spatial model of jurisdiction which entails that a State implements control of the territory beyond its state borders and by the personal model of jurisdiction that demands authority or control over individuals whose rights were breached. The adequacy of use of both models was addressed and confirmed by numerous international bodies, such as the International Court of Justice, Human Rights Committee, European Court of Human Rights and Inter-American Court of Human Rights. Eventhough both models represent a good starting point for tackling extraterritorial jurisdiction, they both cannot encompass all the possible breaches of human rights and they systematically lack to address situations where the State does not implement control over the territory beyond its borders, but is able to prevent these breaches within its territory. This limitation is addressed by the Doctrine of Effect, which gained its form and international recognition in 2017 with the Advisory Opinion OC-23/17 of the Inter-American Court of Human Rights, and significantly expands the scope of protection of the rights of individuals by the State. Namely, it stipulates that there is jurisdiction if there is a causal link between the actions of the State and the consequence, which constitutes a violation of human rights that the State was able to foresee. Case law confirming this doctrine is still scarce, as the courts have not yet had the opportunity to address it, however in the practice of international treaty bodies strong tendencies to accept such type of jurisdiction based on causation are noticed.

• Ključne besede: Jurisdiction, Extraterritorial Application of Human Rights Treaties, Jurisdiction Clause, Spatial Model, Personal Model, Causal Model, Maastricht Principles on the Extraterritorial Obligations of States, Advisory Opinion OC-23/17, Doctrine of Effect.