| Note: | Avtorjeva afiliacija: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. Naslov v slovenskem jeziku: Internacije po prvi svetovni vojni. Primer žensk Zgornjega Jadrana, 1918–1920. Povzetek v slovenskem jeziku: Novembra 1918, po koncu prve svetovne vojne, je na območju Zgornjega Jadrana (v Julijski krajini, na Reki in delu Dalmacije) italijanska stran – kot nova zasedbena oblast – aretirala več oseb in nekatere internirala v notranjost italijanske države. Podrobna analiza številnih dokumentov in seznamov, ki so shranjeni v osrednjem arhivu v Rimu (Archivio Centrale dello Stato) in tržaškem delu državnega arhiva (Archivio di Stato di Trieste), je pokazala, da je bilo iz omenjenega območja internirah kakih 850 civilnih oseb, čeprav so se v tedanjem času in se tudi v nekaterih sodobnih delih pojavljajo precej nižje, a hkrati različne številke. Pregled virov med drugim pokaže, da so bile med interniranimi osebami tudi ženske. Če na splošno o internacijah po prvi svetovni vojni na slovensko/hrvaško-italijanskem stičnem območju še zmerom nimamo neke poglobljenebanalize, ostaja tematika interniranih žensk še manj raziskana. Avtor je ugotovil, da soboblasti večino interniranih žensk obtoževale, da so projugoslovansko usmerjene oziroma da so izvajale projugoslovansko propagando in da so se aktivno vključevale v druge protiitalijanske aktivnosti. Največ takih “subverzivnih” žensk je spadalo v kategorijo učiteljic. Izkazalo se je tudi, da so bile repatriacije precej komplicirane in so se v nekaterih primerih močno zavlekle. Lokalne uprave so na primer odgovornost prenašale na druge, med raznimi resorji pa je obenem vladala zmeda in birokracija je očitno imela svojo težo pri zavlačevanju izpustitev. Hkrati beležimo nekaj primerov slabe organiziranosti oblasti: zapisovalcem so na primer slovenski in hrvaški (in nekateri drugi) priimki povzročali težave; večkrat so jih zgrešeno zapisovali in je zaradi tega prihajalo tudi do nesporazumov in zavlačevanj. Pravzaprav ni bilo razlik v ravnanju do interniranih – ne glede na to, ali so to bili moški ali ženske. Prava razlika je bila le v kvantifikaciji: izmed kakih 850 interniranih civilistov je bilo žensk približno “le” 35/45. Številke niso povsem točne, ker je del seznamov slabo čitljiv in dopuščamo možnost podvojitve priimkov in imen. Kakor koli že, internacije so posredni pokazatelj razmer izpred 100 let, ko so bile na območju Zgornjega Jadrana – v prvi fazi problematične in travmatične tranzicije ob koncu prve svetovne vojne – tudi ženske, čeprav v manjšem številu, polnopravno vključene v dinamike političnih in nacionalnih sporov. Na tak ali drugačen način so bile angažirane oziroma niso bile pasivne in tudi v tem je slika zelo podobna glede na internirane moške. Z drugimi besedami: njihove razmere – žensk – moramo, vsaj v okviru naslovne tematike, preučevati ravno tako kot razmere moških. |
|---|
