Po koncu prve svetovne vojne in razpadu habsburške monarhije so si na ozemlju nekdanjega Avstrijskega Primorja, preimenovanega v Julijsko krajino (Venezia Giulia), posamični politični in nacionalni akterji prizadevali za hitro obnovo družbenega tkiva. Posebno velik je bil organizacijski zagon med slovenskim prebivalstvom, ki je z nenaklonjenostjo sprejelo italijansko vojaško zasedbeno upravo in z njo vključenost v nov državni okvir. Po prihodu italijanske vojske je bojazen, da bodo italijanske oblasti odvzele Slovencem pod Avstrijo pridobljene nacionalne pravice, postala vzvod za razvejano politično aktivnost in družbeno organiziranost. V pričujočem članku so osvetljeni obseg ženske organiziranosti in vzroki za njeno pojavljanje po vojaški zasedbi nekdanjega Avstrijskega Primorja in njegovi priključitvi h Kraljevini Italiji. Gre za žensko delovanje, ki je sledilo predvojnim vzorom meščanske ženske sociabilnosti in je sprva vključevalo tudi ženske emancipatorne težnje. Z vzponom fašizma, fašizacijo in italijanizacijo multietničnega obmejnega prostora pa se je podredilo novim potrebam organiziranja narodnoobrambnega dela, kar je povzročilo opustitev tako ideoloških razhajanj kot feminističnih zahtev. Gre za prehod, ki ga najbolje ponazarjajo avtobiografska pričevanja slovenskih učiteljic, aktivnih v Trstu, ki dokumentirajo razočaranje ob italijanski zasedbi Avstrijskega Primorja, narodnoobrambno aktivnost, a tudi izgubo učiteljskega mesta in prisilno izselitev, ki je za mnoge pomenila izgubo avtonomnega javnega delovanja in preselitev v bolj konservativna ter emancipiranim ženskam manj naklonjena okolja. Na začetku dvajsetih let je kronologija fašističnega nasilja sovpadala s kronologijo ženske organiziranosti in povečanim številom ženskih društev, kar obmejne in fašistične zgodovinopisne študije doslej niso dovolj jasno zabeležile. V Gorici je bilo leta 1922 ustanovljeno Goriško splošno slovensko žensko društvo, v Trstu pa je istega leta nastalo Žensko dobrodelno udruženje, ki je delovalo do sredine leta 1928. Glavna namera pospešenega ustanavljanja dekliških krožkov po vsej Primorski je bilo vključevanje ženskega članstva v narodno obrambno delo. Leta 1928, ko so fašistične oblasti prepovedale slovenska društva in slovenski tisk, je bilo razpuščeno tudi Žensko dobrodelno udruženje. Njegovo glasilo, Ženski svet, ki je imelo 18.000 naročnic, je moralo najti novega izdajatelja in je premestilo najprej upravo, potem pa tudi uredništvo v Ljubljano. Zaradi odločne protiitalijanske usmerjenosti, ki so jo nekatere izobraženke in aktivistke pokazale v Trstu na začetku 20. let, so jim italijanske tajne službe ostajale na sledi tudi zunaj italijanskih meja. Zgodovinopisje je zelo pomanjkljivo preučilo delovanje primorskih begunk in aktivistk v novem slovenskem okolju v Kraljevini Jugoslaviji. Podobno so tudi slabo raziskani prehodi ženskega delovanja iz legalne v ilegalno sfero in nasploh oblike in značilnosti slovenskega ženskega antifašizma v Julijski krajini med obema vojnama po ukinitvi vseh slovenskih ženskih društev. Čeprav so nekatere posameznice sodelovale s TIGR, jih moška memorialistika obravnava kot manj pomembne, slovenska historiografija pa jih omenja v opombah pod črto. Iz policijskih in sodnih virov pa je razvidno, kot dokazujeta primera Ljudmile Rutar in Fanice Obid, da so jih fašistične oblasti obravnavale kot nadvse nevarni sovražnici Mussolinijeve Italije. Zaostritev fašistične protislovenske politike v Julijski krajini je nedvomno prispevala k izgubi avtonomije, ki so jo v javnosti aktivne Slovenke vzdrževale do konca 20. let. Podobno bo potrebno v večji meri upoštevati fašistično politiko redefiniranja javne in zasebne sfere kot tudi njegovo promocije »nove ženske« (De Grazia, 1992, 1–2), ki ni ostala brez učinkov niti v slovenskih segmentih obmejne družbe. Zgodovinopisni manko, ki se je zgodil zaradi pomanjkljivega zgodovinjenja ženskega antifašističnega delovanja v Julijski krajini pred začetkom druge svetovne vojne, je treba pripisati ne le fragmentarni dokumentarni bazi, temveč tudi dolgotrajnemu zgodovinopisnemu prepričanju, da je bilo politično delovanje žensk v času med obema vojnama minoren pojav, nevreden večje zgodovinopisne pozornosti.
|
