Doslej znane proteinske strukture pokrivajo velik del konformacijskega prostora, ki je na voljo polipeptidni verigi. Kljub temu lahko slednja vsaj teoretično zavzame še veliko število drugačnih konformacij, ki jih narava ni vzorčila. Načrtovanje novih proteinskih struktur brez zanašanja na obstoječe strukture, tako imenovano proteinsko načrtovanje de novo, omogoča raziskovanje te, še ne popolnoma znane, povezave med aminokislinskim zaporedjem in proteinsko strukturo ter testiranje novih proteinskih arhitektur. Predloženo doktorsko delo predstavlja zadnje napredke na področju modularnega načrtovanja proteinov de novo na osnovi ovitih vijačnic. Razvita strategija, ki smo jo poimenovali proteinski origami, temelji na pravilnem povezovanju peptidov, ki tvorijo dimere ovite vijačnice, v polipeptidno verigo, ki se nato ob parjenju peptidov zvije v proteinsko kletko v obliki poliedra.
Pomemben korak k posplošitvi metode proteinskega origamija za načrtovanje poljubnega poliedra je bilo povečanje topnosti in izražanja proteinov v bakterijskih celicah. Slednje je omogočilo razvoj postopka izolacije, ki ni temeljil na renaturaciji proteinov iz netopne frakcije in je tako omogočil izolacijo in biofizikalno karakterizacijo proteinov na večji skali. Priprava in karakterizacija več različic tetraedrične proteinske kletke, sestavljene iz 12 peptidnih gradnikov, sta nama omogočili oblikovanje pravil za načrtovanje proteinskih origamijev. Z upoštevanjem odkritih načel smo nato pripravili kvadratno piramido sestavljeno iz 16 peptidnih gradnikov in trigonalno prizmo z 18 peptidnimi gradniki. Obliko in velikost večjih nanostruktur smo potrdili z meritvami ozko kotnega sipanja rentgenskih žarkov (SAXS) in presevno elektronsko mikroskopijo (TEM).
Poleg tega smo načrtovali tudi kletko v obliki trigonalne bipiramide, ki je vsebovala 18 peptidnih gradnikov. Tarčno zvitje smo skušali doseči z načrtovanje pravilnega zvitja ene same polipeptidne verige, kot tudi na osnovi pravilne interakcije dveh manjših podenot. Preizkusili smo več strategij oligomernega sestavljanja, pri čemer je le ena vodila do pravilno zvite heterodimerne bipiramide. Razvili smo tudi način za enostaven nadzor interakcije med manjšima podenotama na osnovi proteolitske cepitve. Z meritve SAXS smo potrdili, da so pripravljeni proteini zavzeli obliko trigonalne bipiramide. Vpeljane izboljšave metode proteinskega origamija predstavljajo pomemben napredek na področju načrtovanja proteinov in kažejo na velik potencial metode za razvoj kletk v medicinske in biotehnološke namene.
|