Raziskave in razvoj na področju fotovoltaike (PV), v okviru obnovljivih virov energije, so v svetovnem merilu še vedno v polnem razcvetu. Tehnologija se je prebila iz nišne uporabe na satelitih in odročnih predelih na strehe stanovanjskih hiš, vozil, ceste in še mnogo drugega. Na trgu prevladujejo fotovoltaični moduli narejeni na osnovi sončnih celic iz kristalnega silicija. To je zrela tehnologija, vendar še vedno deležna novih raziskav različnih materialov, struktur in tekstur, ki omogočajo, da se izkoristek najboljših sončnih celic s to tehnologijo še vedno povečuje. Rekordna silicijeva celica (pod osvetlitvijo enega sonca – brez koncentracije svetlobe) je bila narejena s kombinacijo različnih pristopov in ima t.i. silicijevo heterospojno (Si HJ) strukturo ter v tem trenutku dosega 26.6% izkoristek.
Disertacija se osredotoča na optično modeliranje in simulacije Si HJ sončnih celic. Struktura je osnovana na monokristalnem siliciju, rezina je v našem primeru dopirana s fosforjem. Nanj so dodane plasti hidrogeniziranega amorfnega silicija (a-Si:H), najprej je dodana plast intrinzičnega, nato pa z akceptorji ali donorji dopirana plast za selektivno zbiranje nosilcev naboja. Na vrhu dopiranega silicija je še plast prevodnega oksida, navadno je to indij-kositer-oksid (ITO). Za dokončanje sončne celice sledijo kovinski kontakti, sprednji mrežasti in zadnji čez celotno strukturo (v primeru struktur za obojestransko osvetlitev sta oba kovinska kontakta mrežasta). Za izdelavo PV modula je potrebno opisani strukturi dodati še steklo za mehansko zaščito ter vmesno enkapsulacijsko sredstvo, ki je običajno etilen-vinil-acetat (EVA).
V procesu razvoja in optimizacije struktur sončnih celic sta pomembna tako aspekt eksperimentalnega dela kot numeričnih simulacij. Eksperimentalni vzorci so s stališča modeliranja potrebni za preverjanje rezultatov simulacij, poleg tega pa so osnova končnim sončnim celicam in PV modulom, ki se uporabijo – kar pa je tudi končni cilj raziskav. Vendar pa je eksperimentalna optimizacija počasna in draga. Simulacije tu ponujajo možnost hitrih iteracij – namesto počasne eksperimentalne optimizacije se naredi hitre simulacije, poišče optimizirano strukturo in nato izdela le optimalen primerek strukture, da se potrdi izboljšave. Simulacije se v grobem lahko razdeli na optične in električne simulacije, kjer so rezultati optične simulacije večinoma vhodni podatek za električne simulacije, električni odziv pa na optičnega nima vpliva. Disertacija se ukvarja z optičnimi simulacijami, v prvem delu z metodo RCWA. RCWA, kratica za »rigorous coupled-wave analysis« - rigorozna analiza sklopljenih valov, se odlikuje, da lahko obravnava večje simulacijske domene kot npr. znani metodi končnih elementov (FEM) ter končnih diferenc (FDTD), ki sta omejeni v velikosti strukture v vseh 3 dimenzijah. To je zelo prikladno predvsem za simulacijo debelih sončnih celic iz kristalnega silicija, kjer je metoda zadostna za simulacijo nanostrukturirane sončne celice, brez aproksimacij ali uporabe drugih metod.
Vendar metoda po naših ugotovitvah ni zadostna za simulacijo mikroteksturirane sončne celice. Zaradi tega smo sklopili metodo RCWA z metodo prenosnih matrik (TMM) ter metodo sledenja žarkom (RT) ter poimenovali pristop sklopljeno modeliranje (CMA). CMA omogoča učinkovite simulacije poljubnih struktur – za velike teksture in za propagacijo čez debele plasti uporabimo RT, za odziv tankih planparalelnih plasti je izbira TMM in opcija tudi RCWA, za simulacije nanotekstur pa se uporabi RCWA. Podobni pristopi, kot so OPTOS, GENPRO ali SETFOS, vsi razrežejo strukturo na plasti, v vsaki plasti izračunajo sipanje in 1D stolp plasti neiterativno sklopijo. Mi te aproksimacije ne naredimo, temveč sklapljamo RCWA, RT in TMM v 3D prostoru, kar omogoča tudi simulacije t.i. moduliranih tekstur kot na primer kombinacija nano in mikro tekstur.
Razvita modela RCWA in CMA smo validirali na realnih vzorcih struktur. Ti vzorci so uporabljali kombinacijo nano in mikro tekstur. Nekateri vzorci so bili le teksturiran sicilij, drugi pa Si HJ sončne celice za bolj zahtevno testiranje simulatorja.
Rezultate RCWA simulacij smo poleg validacije tudi temeljito analizirali ter določili uporabnost in natančnost metode v odvisnosti od izbranega števila rodov in podplasti v strukturi. Analiza je bila osredotočena na obrnjene nano piramide in objavljena v izvirnem znanstvenem članku. Poleg analize omenjene teksture smo preverili še natančnost za sinusno teksturo.
Za razvojem optičnih modelov in eksperimentalno validacijo smo razvita orodja uporabili za analizo in optimizacijo struktur Si HJ sončnih celic in PV modulov. Z uporabo RCWA smo analizirali dobitke v gostoti kratkostičnega toka celice v odvisnosti od deleža piramid, v odvisnosti od periode strukture ter v odvisnosti od debeline plasti ITO. Poleg optimizacije individualnih parametrov smo hkrati spreminjali tako periodo kot tudi debelino ITO. Nadalje smo optimizirali strukturo celotne enkapsulirane celice (PV modula) za izvedbe z enostransko in obojestransko osvetlitvijo. Pri obeh strukturah smo preizkusili različne kombinacije tekstur jedkanih v silicij, pri dvostranski pa poleg tega tudi izboljšave, ki jih omogoča plast za vodenje svetlobe (LMF) na steklu.
|