Disperzija je lastnost organizmov, ki pomembno vpliva na biodiverziteto in razporeditev vrst v prostoru. Otoški sistemi predstavljajo odlično območje za študij disperzije. Taki sistemi so prostorsko omejeni, morje pa predstavlja različno težavno prepreko za genski pretok kopenskih organizmov. V disertaciji se osredotočamo na karibske pajke iz družine Tetragnathidae, vendar pajke raziskujemo tudi širše. V štirih samostojnih študijah, v katerih uporabljamo filogenetske in biogeografske pristope ter algoritem strojnega učenja, raziskujemo odnose med vrstno pestrostjo, biogeografijo in disperzijskimi zmožnostmi ter številne druge lastnosti organizmov in njihov potencialni vpliv na biodiverziteto. V prvi študiji raziskujemo biogeografijo pajkov iz rodu Cyrtognatha (Tetragnathidae). Na podlagi rezultatov ugotovimo, da je Cyrtognatha naselila Karibe z disperzijo preko morja verjetno sredi Miocena. Cyrtognatha je mlad klad, ki ga na Karibih tvorijo vrste, endemične za posamezni otok. Cyrtognatha izkazuje lastnosti taksona s slabimi zmožnosti disperzije. V drugem delu raziskujemo biogeografijo rodu Tetragnatha (Tetragnathidae) s področja Karibov in širše. Rezultati nam razkrijejo, da je Tetragnatha verjetno večkrat in neodvisno naselila Karibe. Ugotovimo tudi, da Tetragnatha predstavlja edinstven primer med do sedaj preučevanimi pajkovci. Rod Tetragnatha namreč sestavljajo vrste z izjemnimi disperzijskimi zmožnostmi in tudi take z zelo omejenimi. Slednje so v času evolucije verjetno sekundarno izgubile visoko zmožnost disperzije. Tetragnatha tako predstavlja kompleksne lastnosti, ki jih definiramo kot lastnosti ''taksona z dinamičnimi zmožnostmi disperzije''. V tretji študiji raziskujemo biogeografski vzorec taksona s ''klasičnimi'' odličnimi zmožnostmi disperzije, vrsto Trichonephila clavipes iz družine Nephilide. Ugotovimo, da populacije na Karibih in v severni Ameriki predstavljajo isto vrsto in med otoki ter kontinentom vzdržujejo živahen genski pretok. Odkrijemo tudi, da populacije T. clavipes v centralni in južni Ameriki odstopajo od tistih na Karibih in v severni Ameriki ter verjetno predstavljajo novo ali celo več novih vrst. V četrtem delu disertacije se osredotočimo na izbiro najboljše spremenljivke za napovedovanje vrstne pestrosti. Z algoritmom Random forest in multiplo korespondenčno analizo preučimo 22 spremenljivk s področja morfologije, geografije, genetike, ekologije in vedenja. Ugotovimo, da majhna telesna velikost in široka geografska razširjenost najbolje pojasnita visoko vrstno pestrost znotraj rodov pajkov. Presenetljivo je, da z našim naborom podatkov ne odkrijemo potenciala za napovedovanje vrstne pestrosti preko prisotnosti ali odsotnosti jadranja na zračnih tokovih, vedenjske spremenljivke, najočitneje povezane z disperzijo pri pajkih. Z raziskavami in primerjavami biogeografskih vzorcev treh skupin pajkov, ki predstavljajo tri specifične tipe disperzijskih zmožnosti, delno podpremo model srednje disperzije (IDM). Ta model predvideva, da bodo rodovi, katerih vrste imajo srednje dobre zmožnosti disperzije, na otoškem sistemu vrstno najštevilčnejši. Ugotovimo tudi, da je tako razvrščanje disperzijskih zmožnosti preveč poenostavljeno. Disperzijske zmožnosti so verjetno bolj zvezna spremenljivka, so izredno zahtevne za kvantifikacijo ter podvržene spremembam zaradi evolucijskih pritiskov. Poleg tega, da opazimo vpliv disperzijskih zmožnosti na vrstno pestrost pri rodovih Cyrtognatha, Tetragnatha in Trichonephila, identificiramo še druge lastnosti, povezane z vrstno pestrostjo pri 45 rodovih pajkov in izpostavimo majhno telesno velikost kot dobro spremenljivko za napovedovanje vrstne pestrosti pri pajkih.
|