V pričujočem članku analiziramo analitične konstrukcije glagola in prostega prostorskega morfema v romanskih jezikih. Čeprav te konstrukcije niso sprejemljive v knjižnih romanskih jezikih, ki so ohranili in normirali predponski sistem klasične latinščine, ostajajo široko rabljene v večinoma skoraj povsem nenormiranih neknjižnih zvrsteh. V članku se ukvarjamo zlasti s severnoitalijanskim trentinskim govorom, kjer lahko prosti prostorski morfemi v kombinacijami z nekaterimi vrstami glagolov (netožilniški glagoli in prehodni glagoli dejanja) izražajo ne samo konkretno oziroma metaforično smer, ampak tudi glagolski aspekt (rezultat dejanja oziroma trajajoči proces). Povedano drugače, izrazijo lahko abstraktne, bolj gramatikalizirane pomene smeri. V trentinskem govoru lahko omenjene analitične konstrukcije izražajo specifično fazo v razvoju dogodka, pogosto rezultat (zaključek) dejanja, njegov začetek ali razvoj, lahko tudi intenzivnost samega dejanja. Zagovarjamo trditev, da v trentinskem govoru (in sorodnih dialektalnih različicah) prosti prostorski morfemi delujejo kot slovnični označevalci tako za argumente (ko se vežejo z glagoli premikanja) kot za glagolski aspekt (ko se vežejo z glagoli, ki vključujejo pomen abstraktne poti). Na splošno opažamo, da delujejo prosti prostorski morfemi v kombinaciji z glagoli kot označevalci cilja/rezultata v tistih govorih, ki težijo k uporabi označevalcev kot funkcionalnih elementov, ki vodijo pogosto v (redundantno) ponovitev iste pomenske poteze. V zadnjem delu primerjamo konstrukcije v romanskih in germanskih jezikih, kjer lahko na podlagi diahronih, slovničnih in tipoloških razlik (tu se posebej opiramo na Talmyjevo razlikovanje med jeziki, osredinjenimi na glagol, in jeziki, ki se opirajo na glagolske satelite) potrdimo, da gre v primeru glagolskih konstrukcij s prostim prostorskim morfemom za neodvisno nastale romanske strukture.
|
