izpis_h1_title_alt

From verbal prefixes to direction/result markers in Romance
Cordin, Patrizia (Avtor)

URLURL - Predstavitvena datoteka, za dostop obiščite http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-TFLZTDOJ Povezava se odpre v novem oknu

Izvleček
In this paper I analyze verb-locative constructions in Romance. Even though not allowed in standard Romance languages, which have maintained and codified the classical Latin prefix system, these constructions are widely attested in non standard varieties, that are scarcely (or not at all) regularized. In this paper I deal in particular with a northern Italian variety, Trentino, where locatives, combining with some classes of verbs (unaccusative verbs and transitive activity verbs) can express not only concrete direction and metaphorical direction, but also aspect (the result of an activity or the progress of a process); in other words, they can express an abstract, more grammaticalized feature of direction. In fact, Trentino verb-locative constructions can express a specific phase of the development of an event, often the result (end-point) of an activity, or the start-point, or the progress, or the intensity of the activity itself. I argue that in Trentino (and in other similar dialectal varieties) locatives can function as grammatical markers both for arguments (in combination with motion verbs) and for aspect (in combination with verbs involving the feature of an abstract path). In a more general context, I note that locatives in combination of verbs function as goal/result markers in those varieties that tend to spell out markers of functional elements, frequently generating a repetition (doubling) of the same feature. Finally, I compare Romance and Germanic constructions, noting that diachronic, grammatical and typological differences (with particular reference to Talmy's distinction between verb-framed languages and satellite languages) confirm the independence of Romance verb-locative constructions.

Jezik:Angleški jezik
Ključne besede:romanski jeziki, trentinski govor, glagol, prosti morfemi, označevalci smeri
Vrsta gradiva:Delo ni kategorizirano (r6)
Tipologija:1.01 - Izvirni znanstveni članek
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Leto izida:2011
Založnik:Znanstvena založba Filozofske fakultete
Št. strani:str. 201-216
Številčenje:Letn. 51
UDK:811.13'367.625
ISSN pri članku:0024-3922
COBISS.SI-ID:47733602 Povezava se odpre v novem oknu
Število ogledov:475
Število prenosov:244
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
 
Skupna ocena:(0 glasov)
Vaša ocena:Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom.
:
Objavi na:AddThis
AddThis uporablja piškotke, za katere potrebujemo vaše privoljenje.
Uredi privoljenje...

Gradivo je del revije

Naslov:Linguistica
Skrajšan naslov:Linguistica
Založnik:Znanstvena založba Filozofske fakultete
ISSN:0024-3922
COBISS.SI-ID:16075264 Povezava se odpre v novem oknu

Sekundarni jezik

Jezik:Italijanski jezik
Izvleček:
V pričujočem članku analiziramo analitične konstrukcije glagola in prostega prostorskega morfema v romanskih jezikih. Čeprav te konstrukcije niso sprejemljive v knjižnih romanskih jezikih, ki so ohranili in normirali predponski sistem klasične latinščine, ostajajo široko rabljene v večinoma skoraj povsem nenormiranih neknjižnih zvrsteh. V članku se ukvarjamo zlasti s severnoitalijanskim trentinskim govorom, kjer lahko prosti prostorski morfemi v kombinacijami z nekaterimi vrstami glagolov (netožilniški glagoli in prehodni glagoli dejanja) izražajo ne samo konkretno oziroma metaforično smer, ampak tudi glagolski aspekt (rezultat dejanja oziroma trajajoči proces). Povedano drugače, izrazijo lahko abstraktne, bolj gramatikalizirane pomene smeri. V trentinskem govoru lahko omenjene analitične konstrukcije izražajo specifično fazo v razvoju dogodka, pogosto rezultat (zaključek) dejanja, njegov začetek ali razvoj, lahko tudi intenzivnost samega dejanja. Zagovarjamo trditev, da v trentinskem govoru (in sorodnih dialektalnih različicah) prosti prostorski morfemi delujejo kot slovnični označevalci tako za argumente (ko se vežejo z glagoli premikanja) kot za glagolski aspekt (ko se vežejo z glagoli, ki vključujejo pomen abstraktne poti). Na splošno opažamo, da delujejo prosti prostorski morfemi v kombinaciji z glagoli kot označevalci cilja/rezultata v tistih govorih, ki težijo k uporabi označevalcev kot funkcionalnih elementov, ki vodijo pogosto v (redundantno) ponovitev iste pomenske poteze. V zadnjem delu primerjamo konstrukcije v romanskih in germanskih jezikih, kjer lahko na podlagi diahronih, slovničnih in tipoloških razlik (tu se posebej opiramo na Talmyjevo razlikovanje med jeziki, osredinjenimi na glagol, in jeziki, ki se opirajo na glagolske satelite) potrdimo, da gre v primeru glagolskih konstrukcij s prostim prostorskim morfemom za neodvisno nastale romanske strukture.

Ključne besede:langues romanes, parler de Trentino, verbe, morphèmes libres, marqueurs de direction

Podobna dela

Podobna dela v RUL:
Podobna dela v drugih slovenskih zbirkah:

Komentarji

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti.

Komentarji (0)
0 - 0 / 0
 
Ni komentarjev!

Nazaj