Naravna skladnja je deduktivna teorija v razvoju in veja teorije naravnosti. Sodbe o naravnosti so ubesedene v lestvicah naravnosti, ki sledijo iz osnovnih meril (ali "aksiomov"), naštetih v začetku sestavka. Napovedi teorije se izračunavajo v t.i. izpeljavah, katerih glavni sestavini sta par lestvic naravnosti in pravila o ujemanju med soodnosnimi vrednostmi naravnosti. Ločimo vzporedno in križno ujemanje, ki sta v dopolnjevalni razvrstitvi. Križno ujemanje je obvezno v izpeljavah, omejenih na nenaravno okolje. Glavni namen naravne skladnje je določati pogoje, pod katerimi so razmere v nekem jezikovnem gradivu napovedljive. Sestavek je posvečen velelniku v raznih jezikih, in sicer z oblikoslovnega stališča (čista skladnja je upošteta le bolj obrobno). Velelnik je določen kot nenaravna kategorija. Zlasti oblika za drugo osebo ednine je po jezikih nenavadno kratka in zvečine ne kaže razvojne težnje k podaljšanju. Ta okoliščina je v članku osmišljena tako, da je kratkemu velelniku pripisana (nova) slovnična oznaka "skrajšana beseda", ki se z usvajanjem materinščine prenaša iz rodu v rod naravnih govorcev tistega jezika ter je porok za trajnost (stabilnost) velelnikove kratkosti. Kot skrajšane besede so v članku prepoznani tudi rodilniki neednine vrste žab in mest, kot skrajšane zgradbe pa m.dr. spremni stavki poročanega govora.
|
