Članek ugotavlja specifike učenja in dela študentov poklicnega izobraževanja in usposabljanja v sedmih evropskih državah: Avstriji, Grčiji, Litvi, Latviji, Nemčiji, Sloveniji in Združenem kraljestvu (Angliji). Glavne ugotovitve so: a) med državami obstajajo velike razlike v količini časa, ki ga dijaki preživijo v šolah, b) dijaki se izven šole izredno malo učijo, c) aspiracije po klasičnih oblikah učenja so izredno nizke, č) veliko prostega časa dijaki porabijo za pasivne oblike učenja in socializacijo, d) veliko dijakov poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja dela za plačilo. Čeprav so ugotovitve v članku zasnovane na podlagi nacionalno specifičnih kontekstov poklicnega in strokovnega izobraževanja, smo zapisali nekaj univerzalnih ugotovitev. Na podlagi teorij informacijsko-procesnega in situacijskega učenja članek predlaga združitev različnih kontekstov klasičnega in situacijskega učenja, kot tudi izboljšave na področju manj klasičnih učnih oblik. Vse države naj bi si v bodoče prizadevale vzpostaviti sistem klasičnega izobraževanja, ki bi bil za dijake bolj atraktiven in kakovostnejši. Splošni predmeti, kot so matematika, materni in tuji jezik, so namreč izrednega pomena za razvoj zaposlitvene kariere, pa tudi za področje aktivnega državljanstva. Razvoj kurikulov mora nujno upoštevati, kaj dijaki delajo v prostem času, in si prizadevati, da bi se po šoli več učili: pomanjkanje učenja vpliva na nizke učne dosežke. Nadaljnji razvoj sistemov naj bi s previdnostjo upošteval vključevanje dijakov na trg dela ter priznavanje in validacijo delovnih izkušenj.
|
