V članku so predstavljeni rezultati za preprosti model hidratacije ionov, ki ga je predlagal Collins (K. D. Collins, Biophys. J., 72, 65-76). Ioni so ponazorjeni kot toge kroglice z naboji v središčih, voda pa kot dipol, ki ga sestavljata dve spojeni nabiti togi kroglici. Ustrezno Chandler-Silbey-Ladany integralsko enačbo smo rešili numerično. Izračunali smo potenciale povprečne sile za interacijo med vodo in nekaterimi ioni ter od tod aktivacijsko energijo za prenos vode iz prve hidratne lupine iona v drugo. Rezulati se sorazmerno dobro ujemajo z merskimi podatki in teoretičnimi rezultati, dobljenimi na osnovi bolj realističnega modela vode (model TIP3P). Naši računi potrjujejo smiselnost Collinsovega modela hidratacije, ki predpostavlja, da je gostota naboja izbranega iona tisti parameter, ki določa strukturo in gibljivost vode v njegovi okolici.
|