Avtoportret renesančnih umetnicŠkrabec, Viviana (Avtor)
Tomšič Čerkez, Beatriz Gabriela (Mentor)
portretOb misli na besedo avtoportret se mi sprva prikaže podoba katerega izmed slavnih umetnikov. Nič čudnega, ko pa so postale posamezne lastne podobe že skoraj ikone določenega zgodovinskega obdobja ali umetniškega gibanja. Zaradi opustitve zanimanja za nekdaj znane umetnice šele v današnjih časih slišimo kaj več tudi o njihovih avtoportretih. Še posebej so zanimive renesančne umetnice, ki so se začele prvič bolj množično kakor moški upodabljati iz povsem drugačnih razlogov. Ženske, ki so želele postati umetnice, so bile na nek način primorane ustvarjati avtoportrete, saj so jih k temu med drugim spodbudile tudi slabše možnosti izobraževanja. Izvzete so bile namreč najpomembnejši fazi učenja, zaradi česar niso mogle dosegati enake vrhunskosti kot moški umetniki. Zanje so bili primerni le nižje rangirani motivi, ki niso zahtevali prevelikega intelektualnega napora. Obraz je tako predstavljal prvo dostopno obliko učenja po živem modelu. Neenakopravnost jih je spodbudila k temeljitemu premisleku, kako se prikazati svetu. Dejanje ni bilo preveč enostavno, saj so morale uskladiti nesoglasja med družbenimi pričakovanji glede žensk in umetnic. V avtoportretih lahko opazimo, kako so se trudile zadostovati dvema sicer nasprotnima vlogama in ob tem upoštevati toliko več pravil. Kljub oviram so razvile inovativne avtoportrete in prek njih sporočale o sebi. Med njimi izstopajo zlasti lastne podobe renesančne italijanske umetnice Sofonisbe Anguissola, ki nam je zapustila širok opus tovrstnih del.20172017-09-23 02:56:53Diplomsko delo/naloga95885COBISS_ID: 11727945sl