Razlike v ravnotežju predšolskih otrok starih 1 in 3 letaPetrič, Melita (Avtor)
Gregorc, Jera (Mentor)
ravnotežjegibalne sposobnostiPredšolsko obdobje je čas temeljnega gibalnega razvoja, to pomeni, da se v tem obdobju postavijo osnove za kasnejša specializirana gibanja. Hkrati je v tem času otrok najbolj dovzeten za različne vplive iz okolja, ki pa, poleg na gibalno, vplivajo na vsa področja otrokovega razvoja, zato govorimo o celostnem razvoju. Ta vzgojitelju predstavlja nujnost celostnega načrtovanja, hkrati pa mu je izziv pri ugotavljanju posameznih vplivov. Celostnost razvoja se pojavlja tudi znotraj področij. Vse to prepletanje raziskovalcu narekuje previdnost pri posploševanju posameznih vplivov, določanju stopenj, postavljanju minimalnih standardov ipd. Raziskovalci so ugotovili, da je tudi struktura gibalnih sposobnosti predšolskega otroka specifična in se razlikuje od odraslih ljudi. Iste gibalne naloge, ki pri odraslem človeku merijo npr. koordinacijo, v najzgodnejšem obdobju merijo npr. ravnotežje. Izbira pravih nalog je zato ključna. Raziskovalci pa poudarjajo, da je ključna gibalna sposobnost ravnotežje, saj predstavlja sito za vsa nadaljnja gibanja.
V diplomskem delu smo preučevali razlike v ravnotežju predšolskih otrok. Namen dela je bil ugotoviti, v čem se razlikuje izvedba ravnotežnih nalog med otroki, starimi eno in tri leta. V vzorec smo zajeli 60 otrok, vključenih v Vrtec Vrhnika. Od tega je bilo 30 otrok starih eno leto in 30 starih tri leta. V povezavi s hipotezami smo določili pet ravnotežnih nalog, ki smo jih oblikovali na podlagi literature in so primerne za predšolske otroke. Ugotavljali smo, ali pri ravnotežnih nalogah obstajajo statistično značilne razlike med otroki glede na starost. Podatke smo pridobili s pomočjo eksperimenta in jih analizirali s statističnim programom SPSS ter jih predstavili s pomočjo preglednic in interpretacije le-teh.
Prvo hipotezo, vztrajanje v ravnotežnostnem položaju v vožnji s poganjalcem na dveh kolesih mlajših otrok se od starejših razlikuje v času zadrževanja tega položaja, smo potrdili. Ugotovili smo namreč, da se enoletni otroci še niso zmožni voziti s poganjalcem. Tudi drugo hipotezo, s katero smo ugotavljali razlike v času pri stoji na eni nogi, smo potrdili. Ugotovili smo, da enoletni otroci ne zadržijo noge v zraku niti pol sekunde, triletni otroci pa zadržijo nogo v povprečju 3,4 sekunde. Tretja hipoteza je bila izpeljana iz testa hoje po različno velikih podlagah, ki so bile enako oddaljene. Predpostavljali smo, da
mlajši otroci počasneje prehodijo označeno pot. Hipotezo smo zavrnili, saj se hoja po različno velikih podlagah, vendar enako oddaljenih, med mlajšimi in starejšimi otroki ni bistveno razlikovala. Četrto hipotezo, padci oziroma seskoki mlajših otrok se od starejših razlikujejo glede na način doskoka, smo potrdili, saj smo s preizkusom hi-kvadrat ugotovili, da se padci oziroma seskoki mlajših otrok od starejših statistično značilno razlikujejo v načinu doskoka. Tudi zadnjo, peto hipotezo, vrtenje mlajših otrok se od starejših razlikuje v številu obratov, smo potrdili, saj se vrtenje mlajših otrok od starejših statistično značilno razlikuje v številu obratov.
Ugotovili smo, da merskih instrumentov za ravnotežje v predšolskem obdobju ne moremo nekritično prenašati znotraj različnih starostnih skupin. Poleg tega smo opazili, da rezultati pri tistih merskih instrumentih, ki jih lahko vzamemo tako za enoletnike kot triletnike, kažejo statistično značilne razlike med skupinama. V predšolskem obdobju so razlike med otroki tako velike, da je za načrtovanje in izvajanje gibalnih dejavnosti v starostnem obdobju od prvega do tretjega leta nujno izbrati drugačne metode dela.[M. Petrič]20162016-10-19 03:23:19Diplomsko delo86552UDK: 373.2.016:796.012.266(043.2)COBISS_ID: 11245129sl