Intervencijski program za celostno obravnavo deklice z dispraksijoMiklavčič, Špela (Avtor)
Tancig, Simona (Mentor)
DispraksijaOtroci z razvojno koordinacijsko motnjo so zelo heterogena skupina otrok, ki najpogosteje dosegajo slabše rezultate na področju gibanja. Težave jim povzročajo posamezne gibalne dejavnosti, zato pogosto časovno zaostajajo za vrstniki, kvaliteta njihove izvedbe pa je slabša. Pri dispraksiji se kažejo težave z organizacijo gibanja, lahko pa so prisotni tudi primanjkljaji v zaznavanju ter kognitivnem in jezikovnem delovanju.
V magistrski nalogi smo raziskovali, kako pri deklici z dispraksijo razvijati kompleksne gibalne vzorce ter socialno-čustveno področje. Kvalitativna raziskava je bila izvedena kot singularna intervencijska študija primera. Metoda raziskovanja je bila deskriptivna.
V teoretičnem delu smo predstavili značilnosti otrok z dispraksijo, kako jih prepoznavamo ter na kakšen način jim nudimo pomoč. V empiričnem delu smo preverili dekličine psihomotorične spretnosti in njeno socialno-čustveno področje z uporabo različnih presejalnih testov, ABC testa gibanja, Acadie testa, SNAP testa, Lestvico samopodobe, sociometrične tehnike ter analizo dokumentov. Na podlagi rezultatov, ki smo jih pridobili, smo glede na njena močna in šibka področja pripravili intervencijski program na psihomotoričnem in na socialno-čustvenem področju. S programom smo skušali zmanjšati težave na področju učenja, načrtovanja in izvedbe gibov ter spodbujati razvoj pozitivne samopodobe in socialnih spretnosti. V času izvajanja programa smo spremljali deklico, beležili dejstva in izpolnjevali opazovalno shemo. Podatke smo pridobivali s pomočjo triangulacije metod (testi, opazovalna shema, intervju) in virov (deklica, starši, učitelji, raziskovalka). S tem smo skušali dobiti večjo zanesljivost. Raziskava je potekala šest mesecev s takrat osem-in-pol-letno deklico. Končno stanje na gibalnem in socialno-čustvenem področju smo preverili z enakim instrumentarijem kot na začetku. Pri obdelavi podatkov je bila poudarjena kvalitativna vsebinska analiza, uporabili smo odprti način kodiranja. V zaključku smo nakazali smernice za nadaljnje oblike pomoči pri razvijanju psihomotoričnih in socialno-čustvenih spretnosti pri deklici.
Po izvedeni raziskavi smo ugotovili pozitiven učinek na dekličine psihomotorične spretnosti ter njeno socialno-čustveno področje. Na področju gibanja se je izboljšala skupna ocena razvojno koordinacijske motnje (deklica je prešla iz težje motnje v mejno). Na socialno-čustvenem področju se je pokazal napredek v boljši priljubljenosti in socialni vključenosti deklice. Pokazalo pa se je slabše zadovoljstvo s samo seboj oz. slabša samopodoba.
Na podlagi izvedene raziskave ugotavljamo, da je intervencijski program za celostno obravnavo deklice z dispraksijo učinkovit in ga je smiselno uporabiti za vse otroke z dispraksijo oz. večjimi odstopanji na psihomotoričnem področju. Pri otrocih s težavami pri gibanju je najprej treba narediti oceno začetnega stanja, nato pa pripraviti načrt pomoči. Program je treba začeti izvajati čim bolj zgodaj, ko se otroci še učijo osnovnih gibalnih vzorcev. S tem ne doživljajo toliko neuspehov, dobijo večje zaupanje v svoje psihomotorične sposobnosti ter imajo boljšo samopodobo.20162016-10-01 02:26:51Magistrsko delo85983COBISS_ID: 11198537sl