Širjenje elektromehanske motnje v EES in zaznavanje trenutka njenega prihodaKAKOVIČ, VALTER (Avtor)
Rudež, Urban (Mentor)
elektromehanska motnjačas prihodaodboj valafiksen pragbifurkacijska točkaDobro poznavanje prehodnih (dinamičnih) pojavov je tesno povezano z uspešnim obratovanjem in načrtovanjem elektroenergetskega sistema (EES). Eden izmed prehodnih pojavov je tudi elektromehanska motnja, ki nastane zaradi nihanja delovne moči. Razumevanje širjenja elektromehanske motnje je nujno, če želimo meriti čas prihoda motnje na določeno lokacijo. Natančno izmerjen čas prihoda motnje predstavlja osnovo za izračun lokacije okvare.
Hitrost širjenja elektromehanske motnje v realnih EES ni konstantna. Odvisna je tako od električnih kot tudi mehanskih parametrov. S pomočjo modela za širjenje elektromehanske motnje smo analizirali vplive električnih in mehanskih parametrov na hitrost širjenja motnje. Analize smo izvajali v programskem okolju Matlab.
Največji vpliv na hitrost širjenja motnje imajo vztrajnostne konstante generatorjev H in reaktance vodov X. Povečanje vztrajnostne konstante določenega generatorja zmanjšuje hitrost širjenja, medtem ko zmanjšanje vztrajnostne konstante pospeši širjenje motnje. Spreminjanje reaktance voda ima podoben vpliv kot spreminjanje vztrajnostne konstante generatorja. Po vodu z večjo reaktanco se elektromehanska motnja širi počasneje, na vodu z manjšo reaktanco pa hitreje.
Proučili smo tudi metode za merjenje časa prihoda motnje na posamezno lokacijo. Za merjenje časa prihoda s temensko vrednostjo vala se je pokazalo, da je meritev primerna le kadar so oblike valov enake. Merjenje časa prihoda z bifurkacijsko točko da nekoliko boljše rezultate. Najbolj natančno je merjenje časa prihoda s postavitvijo fiksnega praga na dovolj nizko vrednost. Prenizko postavljen prag predstavlja dodatne težave pri merjenju, saj se pogosto zgodi, da je prag presežen že v stacionarnem stanju, ki ga je v praksi ravno zato, smiselneje imenovati kvazi-stacionarno stanje. V primeru prenizko postavljenega praga je izmerjen čas prihoda motnje torej popolnoma napačen.
Nazadnje je prikazana nova, izboljšana metoda merjenja časa prihoda s postavitvijo večih fiksnih pragov. S to metodo povečamo natančnost merjenja, obenem pa se znebimo težav, ki nastanejo pri prenizko postavljenem fiksnem pragu. Ob vsem tem je metoda še vedno enostavna, sploh če jo primerjamo z bifurkacijsko točko. Natančnejše meritve bodo povečale tudi natančnost aplikacij, ki lokacijo okvare izračunajo na podlagi izmerjenih časov prihoda.20152015-10-01 08:45:05Magistrsko delo/naloga72808VisID: 31781sl