20.500.12556/RUL-164206 Boris Pahor - testimone della distruzione del corpo nei lager nazisti Boris Pahor - witness of the destruction of the body in the Nazi camps Nell’opus letterario testimoniale di Boris Pahor, il tema del campo è uno dei più importanti. A differenza di altri eminenti testimoni che sono tornati vivi dai campi nazisti, egli non ha scelto di fornire un resoconto completo e cronologicamente lineare della sua esperienza nel campo. La tematica del corpo, presente fin dall’inizio della scrittura autobiografica di Pahor, emerge con forza in tutte le sue opere successive. A differenza di altri eminenti testimoni che, come lui, hanno vissuto l’esperienza estrema del campo di concentramento, Pahor non distoglie lo sguardo dai corpi emaciati e dai cadaveri. La sua rappresentazione del denudamento è così rammaticamente concreta da suscitare orrore nel lettore. In Boris Pahor’s literary testimonial oeuvre, the camp theme is one of the most important. Unlike other eminent witnesses who returned alive from the Nazi camps, he has not chosen to give a comprehensive and chronologically linear account of his camp experience. The motif of the body, which is present at the beginning of Pahor’s autobiographical writing, stands out strongly in all his later works. Unlike other eminent witnesses who, like him, endured the extreme experience of a concentration camp, Pahor does not avert his gaze from the emaciated bodies and corpses. His depiction of camp stripping is so dramatically concrete that it evokes horror in the reader. Pahor Boris corpo campi nazisti deportazione Necropola Pahor Boris telo nacistična taborišča deportacija Nekropola true false true Italijanski jezik Angleški jezik Članek v reviji 2024-10-17 12:21:14 2024-10-17 12:21:15 2024-11-25 08:24:50 0000-00-00 00:00:00 2023 0 0 POVZETEK: V pričevanjskem opusu Borisa Pahorja je taboriščna tematika ena najpomembnejših. Tržaški pisatelj je po povratku iz taborišča prevzel moralno odgovornost preživelega. Za razliko od drugih eminentnih pričevalcev in pričevalk, ki so se iz nacističnih taborišč vrnili živi, se ni odločil za celovit in kronološko linearen opis svoje taboriščne izkušnje. Že v prvih črticah, ki jih je objavil leta 1948, je svojo pripoved pospremil s podobami koščenih teles, golih črepinj bres las, sestradanih in mučenih teles, ki se gnetejo pred vhodi v bloke in se branijo s koščenimi rokami pred udarci bikovk. Motivika telesa, ki je prisotna že v samih začetkih Pahorjevega avtobiografskega pisanja, močno izstopa vseh njegovih poznejših delih, ki obujajo spomin na taboriščne izkušnje. Za razliko od drugih eminentnih pričevalcev, ki so podobno kot on prestali ekstremno izkušnjo koncentracijskega taborišča, ni odvrnil pogleda od izmučenih teles in trupel. V Nekropoli (1967) se je brez oklevanja spustil v svet pogreznjenih in pogubljenih, med umrle in sežgane. O najzgodnejših telesnih izkušnjah, ki jih je imel kot deportiranec, je podrobneje spregovoril v Zatemnitvi (1975). O vstopnem obredu, s katerim so taboriščne oblasti odvzele vsakemu deportirancu poleg osebnega imetja, tudi ime in priimek, je Pahor sicer pisal že v Onkraj pekla so ljudje (1958), pa tudi v poznejših delih, v katerih je obudil svojo taboriščno izkušnjo. Pozornost, ki jo je Pahor posvetil telesu, je sorodna tisti, ki ju telesu naklanjata Primo Levi in Imre Kertész, razlikuje pa se v razgrinjanju občutja, ki sledi ogolitvi telesa, v razlagi stanja, v katerem se je kot taboriščnik znašel gol, ko je njegovo telo postalo »nezavarovano jedro brez olupka«. Prikaz taboriščne ogolitve je pri njem tako dramatično konkreten, da sproži v bralcu grozo. Pahor je kot pričevalec neprizanesljiv še posebej, ko opisuje prevažanje suhih in poškropljenih teles, prekladanje trupel, promiskviteto med mrtvimi in pol živimi. V načinu podoživljanja bodisi taboriščne izkušnje skozi telo in spremembe, ki jih je ta vpisala v telo, bodisi razgalitve taboriščnih grozot v njihovi fizični esenci, je Pahorju še najbližji Shlomo Venezia, ki kot bivši pripadnik Sonderkommanda v Auschwitzu priča o prekladanju trupel iz plinskih celic v krematorijske peči. Kontrapunkt Pahorjeve naracije o ogolitvi in uničenju telesa je pripoved o telesnem oživljanju in prebujanju po povratku iz dežele smrti. Ženska ljubezen je tista, ki izzove v povratniku novo rast in voljo do življenja. Če bi se sklicevali samo na Pahorjevo taboriščno prozo, bi lahko trdili, da je pozornost, ki jo namenja telesu, povezana z njegovo izkušnjo bolničarja, ki je preživel lager v neposredni bližini bolnih teles in trupl. Toda če pod lupo postavimo celoten njegov opus, potem uvidimo, da je pričujočnost telesa v njegovi prozi močno prepojena z njegovim svetovnim nazorom in njegovim vitalističnim odnosom do sveta, ki korenini v njegovi tržaškosti. Str. 163-182 št. 1 Letn. 31 2023 0000-00-00 Zaloznikova Objavljeno NiDoloceno 0000-00-00 0000-00-00 0000-00-00 929Pahor B. 1318-0185 10.19233/AH.2023.8 157678083 RAZ_Verginella_Marta_2023.pdf RAZ_Verginella_Marta_2023.pdf 1 1475029202BACEF602137EC0D57EE963 cff8f530fc65e5a78a62355a189363dac1dfd563e222f0cd6b754bf094f768cc 2467e4f7-8c73-11ef-b232-0050569b8976 https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?lang=slv&id=194438 https://zdjp.si/en/acta-histriae-31-2023-1/ 0 496eb549-8c71-11ef-b232-0050569b8976 https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?lang=slv&id=194419 Filozofska fakulteta 0 0 0