20.500.12556/RUL-138889 Socialne inovacije kot nov tip kolektivnega delovanja Social innovation as a new type of collective operation Socialna inovacija (SI) je sodoben pojav, katerega značilnost je prizadevanje za neko izboljšavo na področju blaginje, in to z vzpostavitvijo novih povezav med akterji iz različnih sektorjev. Cilj članka je na podlagi obsežne in raznovrstne literature poiskati nastavke za razumevanje SI v dveh teorijah. Pokažemo, kako je po strukturacijski teoriji SI možno konceptualizirati kot obliko kolektivnega delovanja, po teoriji kompleksnosti pa kot obliko samoorganizacije. Nadalje izpostavimo dva mehanizma, ki sta po obeh teorijah pomembna za vznik in obstoj kolektivnega delovanja in - kot pokažemo - celo konstitutivnega pomena ob soočanju s tveganji in ovirami, ki so specifične za SI. Prvi je skupno učenje in pridobivanje znanja, vitalno pomemben za ohranjanje kohezivnosti akterjev ob srečevanju z novim in neznanim. Drugi je decentralizirano vodenje, ki s specifičnimi veščinami omogoči premoščati razlike v znanju, načinu dela in organizacijski kulturi med različnimi akterji. Pomen teh mehanizmov in vlogo javnega sektorja pokažemo na dveh primerih SI: "skupnost prakse" in "živi laboratorij". Social innovation (SI) is a new social phenomenon characterised by an effort to better address a social need and also introduce new relationships between actors. This article explores two theoretical frameworks that may assist in understanding SI. We argue how, according to the structuration theory, SI may be conceptualised as a form of collective agency while, in the complexity theory, SI is seen as a form of self-organisation. Further, we find that in harmony with both theories two mechanisms are critically important for a SI to emerge, endure and, as we argue, to overcome the risks and impediments specific to SI. The first mechanism is collective learning and knowledge sharing, significant for sustaining the cohesiveness of actors as they confront the new and the unknown. The second is decentralised leadership, with specific competencies needed to bridge the differences between actors in their knowledge, modes of operation, and organisational cultures. These mechanisms are demonstrated in two cases of SI "community of practice" and "living labs", together with the considerable role of the public sector in sustaining them. socialne inovacije samoorganizacija kolektivno delovanje strukturacijska teorija teorija kompleksnosti decentralizirano vodenje social innovations self-organisation collective agency structuration theory complexity theory decentralised leadership true false true Slovenski jezik Angleški jezik Slovenija; Slovenia; Članek v reviji 2022-08-24 13:03:59 2022-08-24 13:04:11 2023-07-27 14:41:24 0000-00-00 00:00:00 2021 0 0 Str. 5-27, 227 št. 1 Letn. 58 jan.-mar. 2021 0000-00-00 Zaloznikova Objavljeno NiDoloceno 0000-00-00 0000-00-00 2021-03-30 316.2:001.895 0040-3598 10.51936/tip.58.1.5-27 57410819 RAZ_Hlebec_Valentina_2021.pdf RAZ_Hlebec_Valentina_2021.pdf 1 A52DC6D04C75ED0F6D6262D99CA2A7BF 1377f0f42e99555aff445bebc76b9056909911e91403c1aa93c0893c6e4f9ca7 764949b4-239c-11ed-92af-00155dcfd717 https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?lang=slv&id=159378 Fakulteta za družbene vede 0 0 0