Theatrum servitutum: pojavne oblike občepravnih služnostiŽepič, Vid (Avtor)
Kambič, Marko (Mentor)
usus modernus pandectarumrecepcija rimskega pravaiura propriazemljiške služnostiskupna zemljiščastvarno bremedeljena lastninapodložništvonetelesne praviceservitutna regulacijaV pravnozgodovinskem obdobju imenovanem usus modernus (med 16. in 18. stoletjem) so učeni pravniki s spajanjem institutov rimskega prava in institutov partikularnega pravnega izročila izoblikovali mešan pravni sistem (»ius romano-germanicum«). Rezultat eklektične metode je v pričujočem delu predstavljen na primeru t. i. občepravnih služnosti.
Rimskopravne zemljiške služnosti so učenim pravnikom predstavljale dogmatični model za pojmovanje in inkorporacijo najrazličnejših pojavov fevdalne družbe v miselne kategorije občega prava in rimsko-kanonskega postopka. Med služnosti so v tem obdobju uvrščali upravičenja podeželskih sosesk oz. njenih članov na skupnih zemljiščih, medsosedska upravičenja (»zakonite služnosti«), podložništvo, patronatne pravice in odvetščine, najrazličnejše oblike prisilnih pravic, regalije (denimo patrimonialnega sodstva) in meddržavne služnosti.
Pri usklajevanju rimskih in partikularnopravnih institutov so padla nosilna načela rimskega služnostnega prava, ki so jih učeni pravniki razglasili za praksi nepotrebna »pravna dlakocepstva« (subtilitates iuris). Zemljiška služnost je spričo teorije deljene lastnine lahko poslej obstajala tudi kot pravica na lastnem zemljišču. Nekatere služnosti je bilo mogoče odsvojiti ločeno od gospodujočega zemljišča, ki ga je vrh tega lahko predstavljala tudi skupnost zemljišč (res universalis). V nasprotju z rimskimi so občepravne služnosti obstajale tudi v storitvi.
Navedena razmerja bi lahko zgoščeno opisali kot trajna premoženjskopravna upravičenja, ki so imela naravo stvarne pravice ter so se praviloma navezovala na zemljišče in ne na konkretno osebo.
Razlog za nekoliko nenavadno uvrščanje navedenih razmerij med služnosti, ki je bilo sporno že v takratni literaturi, je izhajal iz še vedno tožbenopravno zasnovanega rimsko-kanonskega postopka ter spremenjenega pristopa k znanstveni obdelavi recipiranega rimskega prava. Obdobje usus modernus je bilo namreč zaznamovano z zbliževanjem pravne teorije in sodne prakse, iz česar je izhajala tudi potreba po odstopanju od pogosto togih načel prevladujoče pravne doktrine (communis opinio).20202020-06-11 09:00:02Magistrsko delo/naloga116793VisID: 92236COBISS_ID: 21638915sl