Participacija učencev v procesu reševanja njihovih učnih težavKodele, Tadeja (Avtor) Lesar, Irena (Mentor) učenci z učnimi težavamipogoji za participacijošolapripoznanje učenca kot zmožnega bitjaprepričanja šolskih strokovnih delavcevParticipacija otrok v zanje pomembnih zadevah postaja v sodobnem času vse bolj pomemben in zaželen koncept na številnih področjih (npr. v sodnih postopkih, socialnem skrbstvu, šolstvu). Različni avtorji (Hart, 1992; Shier, 2001; Kirby in sod., 2003; Lansdown, 2010) koncepte in stopnjo otrokove participacije različno opredelijo, a vsem je skupno to, da pri oblikovanju opredelitev izhajajo iz 12. člena Konvencije o otrokovih pravicah (1989), ki je države podpisnice zavezala k spoštovanju otrokovih pravic do zaščite, oskrbe in participacije. Avtorji posamezne stopnje participacije opredelijo od stopnje, ko imajo otroci sicer možnost izraziti svoja mnenja o za njih relevantnih procesih, a ni nujno, da so ta upoštevana, do stopnje, ko si otroci z odraslimi delijo moč in odgovornost za sprejemanje zanje relevantnih odločitev, njihova mnenja pa so tudi upoštevana. Vsi avtorji poudarjajo tudi pomen podpore odraslih, kar pomeni, da se otroci lahko v tem procesu vedno obrnejo po pomoč odraslih. Osnovna šola je obvezna za vse in zmožnost participacije je v obstoječi šolski zakonodaji eden od pomembnejših ciljev vzgojno-izobraževalne dejavnosti v Sloveniji (2. člen ZOsn, 2013). Zato je temeljit premislek o omogočanju in spodbujanju participacije še toliko bolj potreben. Prve zametke participacije na področju šolanja lahko sicer zasledimo že na začetku in sredi 20. stoletja, ko so nekateri avtorji (npr. Freire, 1993; Neill, 1999; Dewey, 2012), participacijo učencev vključevali v svoje pedagoško delo. Toda opaznejše spremembe, ki so se kazale tako v spremenjenem načinu poučevanja kot v participatorni vlogi otroka v celotnem pedagoškem procesu, so se v šolskih sistemih začele pojavljati v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja. Kljub zahtevi po zagotavljanju otrokove participacije v procesu odločanja v državah podpisnicah Konvencije o otrokovih pravicah (1989), pa so priložnosti za otrokovo aktivno udeležbo velikokrat odvisne od prepričanj in dobre volje odraslih, ki otroke vključujejo v sprejemanje zanje pomembnih odločitev. Odrasli namreč pogosto ne razumejo, da imajo otroci sposobnosti, s katerimi lahko prispevajo k sprejemanju odločitev, torej podcenjujejo otrokove sposobnosti in ne spoštujejo njihovega mnenja, ker morda tudi ni izraženo na način, ki ustreza odraslim. Če torej želimo, da otrok v šolskem kontekstu participira, so odrasli tisti, ki mu morajo to omogočiti, ga spodbujati in voditi. Za uveljavitev koncepta participacije v šolskem prostoru bi zato bili relevantni predvsem naslednji pedagoški koncepti: pripoznanje otroka kot zmožnega bitja, pedagogika poslušanja, koncept medosebnega prostora, ontološki angažma, koncepti inkluzivnosti in koncept pravičnosti 3 R. Ti koncepti namreč v prvi vrsti izhajajo iz predpostavke, da so učenci kompetentni sogovorniki in sodelavci odraslih. Poleg tega pa opredeljujejo vlogo odraslega (šolskega strokovnega delavca) v odnosu do otroka in poudarjajo, kaj morajo odrasli nenehno reflektirati in zagotavljati, da se otrokova participacija v vsakdanji šolski praksi lahko zgodi. V teoretičnem delu so zato najprej natančno predstavljeni in soočeni ključni koncepti participacije (Hart, 1992; Shier, 2001; Kirby in sod., 2003; Lansdown, 2010) in ovire pri uresničevanju participacije. V nadaljevanju je nemalo pozornosti namenjene razumevanju otroštva in podobe o otroku v preteklosti in danes kot pomembnega dejavnika pri uresničevanju participacije v praksi. Poleg pripoznanja otroka kot zmožnega bitja, so podrobneje predstavljeni še za obravnavano tematiko drugi relevantni koncepti (pedagogika poslušanja, koncept medosebnega prostora, ontološki angažma, koncepti inkluzivnosti in koncept pravičnosti 3 R). Obsežnejše poglavje pa je namenjeno pojavu učnih težav in participaciji učencev v procesu reševanja njihovih učnih težav. V empiričnem delu so najprej predstavljeni izsledki teoretične analize slovenskih formalnih in strokovnih dokumentov s področja osnovnega šolstva, skozi vidik pojmovanja in spodbujanja participacije otrok. V drugem delu raziskave, ki je bil izveden s pomočjo anketnih vprašalnikov med šolskimi svetovalnimi delavkami vseh slovenskih osnovnih šol (n = 189), je narejen pregled stanja o participaciji učencev nasploh, še posebej pa o participaciji učencev z učnimi težavami v procesu reševanja njihovih učnih težav. Ta del raziskave je bil nadgrajen še s kvalitativno analizo, katere namen je bil preko študije primerov na treh izbranih osnovnih šolah podrobneje raziskati odnos šolskih strokovnih delavcev in učencev z učnimi težavami do participacije, kot tudi samo participacijo učencev z učnimi težavami pri identifikaciji učnih težav, pri načrtovanju, izvajanju in evalvaciji učne pomoči ter povezavo med šolsko klimo in omogočanjem participacije učencev z učnimi težavami. Ugotovitve kažejo, da je tako v formalnih in strokovnih dokumentih s področja osnovnega šolstva kot tudi v odgovorih večine anketiranih svetovalnih delavcev opredelitev koncepta participacije precej splošna in neobvezujoča. Zaradi tega je pogosto težko prepoznati in ovrednotiti vlogo učenca v tem procesu, kar posledično pomeni tudi odvisnost participacije učenca od prepričanj in pripravljenosti posameznega šolskega strokovnega delavca, da jo zagotovi. Rezultati so potrdili povezanost med predstavami šolskih strokovnih delavcev o učencih kot kompetentnih sogovornikih in omogočanjem participacije učencev z učnimi težavami. Udeleženci raziskave so učence namreč prepoznavali kot kompetentne sodelavce in sogovornike v procesu reševanja učnih težav, četudi so njihovo kompetentnost večkrat pogojevali z različnimi dejavniki (npr. otrokova starost, zrelost, podpora doma). Prav tako se je kot ena glavnih ovir za participacijo na strani šole pojavila nenaklonjenost participaciji s strani šolskih strokovnih delavcev. Rezultati kažejo tudi na to, da je učinkovitosti učne pomoči v šoli in omogočanje participacije učencev, po poročanju strokovnih delavcev, pogojena s pomočjo, ki so jo učenci deležni doma, od staršev. Glede na rezultate raziskave lahko potrdimo, da obstaja pozitivna povezanost med kulturo institucije in stopnjo participacije učencev z učnimi težavami. Rezultati so pokazali tudi, da šolski strokovni delavci in učenci z učnimi težavami prepoznavajo participacijo kot tisti dejavnik, ki pomembno prispeva k zmanjšanju oz. odpravi učnih težav, večji motivaciji učencev za šolsko delo, bolj učinkoviti učni pomoči. Po drugi strani pa odgovori nekaterih udeležencev raziskave kažejo, da tako participacija učencev na splošno kot tudi učencev z učnimi težavami v procesu reševanja njihovih učnih težav, še vedno ostaja izziv. Poudarja se, da je ključnega pomena pri preseganju tega izziva odnos, ki se v tem procesu vzpostavlja med šolskim strokovnim delavcem in učencem. Oboji so namreč odnos, ki omogoča, da se učenca sliši in upošteva, v katerem učenec pridobi občutek lastne vrednosti in izkusi spoštovanje, prepoznavali kot ključen dejavnik za omogočanje participacije in posledično bolj učinkovite učne pomoči.[T. Kodele]20172017-12-06 05:51:20Doktorsko delo/naloga98551UDK: 37(043.3)COBISS_ID: 11847753sl